Zet mi je dovolil videti vnuka le pod njegovimi pogoji, potem pa je hčerki zagrozil, da ji bo vzel otroka

»Če ga boš še enkrat peljala na sladoled, ne da bi mene prej vprašala, ga ne boš več videla. Sem bil dovolj jasen?«

Rok je stal sredi mojega hodnika in v roki držal Vidovo modro kapo. Govoril je tiho, skoraj mirno, vendar so mu ob sencih utripale žile. Moj petletni vnuk se je stiskal k njegovim nogam in gledal v tla. Po majici mu je tekla tanka sled stopljenega čokoladnega sladoleda.

»Samo kepico je pojedel,« sem rekla. »Nina mi ni omenila, da ne sme.«

»Nina ni tista, ki odloča o vsem.«

Takrat bi mu morala reči, naj gre iz moje hiše. Morala bi objeti Vida in poklicati hčerko. Namesto tega sem obstala ob omari, kot da sem jaz naredila nekaj hudega.

»Razumem,« sem izdavila.

Rok se je sklonil k Vidu, mu poveznil kapo na glavo in ga odpeljal. Vnuk se je na pragu obrnil in mi pomahal. Tako na skrivaj, z roko ob boku, da oče skoraj ne bi opazil.

Od tistega dne so imeli najini stiki pravila. Vida sem lahko videla dvakrat na mesec, največ dve uri. Vedno pri njih doma ali na igrišču, kjer je bil zraven Rok. Brez sladkarij, brez daril, brez fotografiranja. Nisem ga smela peljati k sebi, čeprav sem mu v mali sobi uredila posteljo z zeleno odejo in na polico postavila leseni vlak, s katerim se je nekoč igral moj pokojni mož Jože.

Rok je vedno našel razlog.

Enkrat moja hiša ni bila dovolj varna. Drugič sem bila po njegovem preutrujena za varstvo. Potem je trdil, da Vida obračam proti njemu, ker sem ga vprašala, ali mu je v vrtcu lepo.

Nina je vsakokrat poskušala zgladiti stvar.

»Mami, samo malo potrpi,« mi je šepnila po telefonu. »Saj veš, kakšen je. Če ne boš ugovarjala, se bo umiril.«

Toda ni se umiril. Pogojev je bilo vedno več, Nina pa je govorila vedno tiše.

Ko sem jo vprašala, zakaj se nikoli več ne oglasi sama, je rekla, da ima preveč dela. Delala je v računovodstvu v Kranju in se vsak dan vozila skoraj uro v eno smer. Kljub temu ni imela niti za kavo. Rok je njeno plačo nakazoval na skupni račun, kartico pa ji je vzel, ker menda ni znala ravnati z denarjem.

»Kako potem plačaš malico?« sem jo vprašala.

Nekaj časa je molčala.

»Mi da gotovino. Deset evrov na dan.«

V želodcu me je stisnilo. Moja hči, stara dvaintrideset let, je morala prositi za denar za malico.

Ponudila sem ji pomoč, a je prestrašeno pogledala proti kuhinjskim vratom.

»Ne govori tega pred njim. Prosim.«

Takrat sem prvič razumela, da ne gre za težak značaj ali zakonski prepir. Nina se ga je bala.

Poskušala sem biti previdna. Vidu sem nosila sadje namesto čokolade. Sedela sem na klopi, medtem ko je Rok hodil nekaj korakov stran in gledal na telefon. Če se mi je vnuk usedel v naročje, je zet pogledal na uro.

»Pet minut še,« je rekel.

Vid me je nekoč vprašal, zakaj ne sme prespati pri meni.

Preden sem lahko odgovorila, je Rok stopil bližje.

»Ker babica ne zna spoštovati pravil.«

Vid me je pogledal tako resno, da sem komaj zadržala solze.

»Se boš naučila, babi?«

»Bom, srček,« sem mu rekla.

Še danes me boli, da sem to izgovorila.

Prelomilo se je nekega junijskega večera. Nina me je poklicala iz avtomobila. Slišala sem njeno hitro dihanje, v ozadju pa Vidov jok.

»Rekla sem mu, da tako ne morem več. Da bi šla za nekaj dni k tebi.«

»In?«

»Vzel mi je ključe. Rekel je, da lahko grem, Vid pa ostane. Če ga odpeljem, bo vsem povedal, da sem nestabilna. Da bo dokazal, da sem slaba mama.«

»Kje si zdaj?«

»Na parkirišču pred trgovino. Ključe sem našla v njegovem predalu. Mami, jaz ne vem, kaj naj naredim.«

Rekla sem ji, naj pride. Tokrat nisem dodala, naj bo potrpežljiva. Nisem rekla, da bo jutri bolje. Samo naj pride.

Pripeljala sta se malo pred polnočjo. Zrak je bil težak in topel, na vetrobranskem steklu pa so bile zasušene mušice. Nina je stopila iz avtomobila v copatih. Na sebi je imela dolgo majico in kavbojke, v rokah pa vrečko iz trgovine. Vanjo je stlačila dve Vidovi majici, zobno ščetko, plišastega medveda in mapo z dokumenti.

Ko sem jo objela, se ni takoj zjokala. Najprej je samo trdo stala. Potem je rekla: »Oprosti,« in se mi sesedla v naročje kot otrok.

Vid je tisto noč spal v sobi z zeleno odejo. Leseni vlak si je položil poleg blazine.

Ob šestih zjutraj je Rok že stal pred hišo.

Tolkel je po vratih in pritiskal na zvonec. Nina je sedela na kuhinjskih tleh, si z obema rokama pokrivala ušesa in ponavljala, da bo vse izgubila.

»Odpri!« je kričal Rok. »Nina, takoj mi pripelji sina! Tvoja mati te je naščuvala. Vzel ti ga bom, prisežem!«

Vid je prišel iz sobe bos in bled.

»Babi, ne odpri,« je zašepetal.

Ta stavek me je dokončno premaknil. Poklicala sem policijo.

Ko je Rok zaslišal, da govorim z dežurnim, je nehal tolči. Še nekaj minut je stal pred vrati, nato pa odšel. Preden je sedel v avto, mi je skozi okno pokazal s prstom, kot da sem jaz kriva za razpad njihove družine.

Naslednji dnevi so bili zmeda. Center za socialno delo, zapisniki, klici, sporočila in iskanje pravne pomoči. Rok je Nini pošiljal fotografije prazne Vidove postelje in pisal, da mu je uničila življenje. Čez eno uro ji je grozil. Potem se je opravičeval in obljubljal, da bo drugačen.

Nina je večkrat skoraj popustila.

»Mogoče sem res pretiravala,« je rekla nekega jutra. »Nikoli me ni udaril.«

»Ni mu bilo treba,« sem odgovorila.

Pogledala me je, nato pa počasi odložila telefon.

Denarja skoraj nismo imele. Moja pokojnina je zadostovala za položnice in skromno hrano. Nina ni mogla do skupnega računa, Rok pa ji je preklical kartico. Prodala sem Jožetovo staro uro, ki sem jo leta hranila v predalu. Bolelo me je, vendar sva s tem plačali prvi posvet in gorivo za vožnje na razgovore.

Najhuje je bilo gledati Vida. Ob vsakem avtomobilu je stekel k oknu. Očeta je pogrešal, hkrati pa se ga je bal. Otroško srce ne izbira strani tako preprosto, kot bi odrasli radi verjeli.

Nina se ni vrnila. Našla je majhno najemniško stanovanje blizu vrtca in počasi spet prevzela nadzor nad svojo plačo. Postopki še niso končani. Rok ima stike z Vidom, dogovorjene pod pogoji, pri katerih Nina ni sama z njim. Še vedno pošilja sporočila. Včasih prijazna, včasih strupena.

Jaz pa zdaj vnuka spet lahko objamem brez gledanja na uro.

Včasih se vprašam, ali sem predolgo molčala, ker sem se bala, da ga ne bom več videla. Koliko ponižanja človek prenese v imenu miru, preden spozna, da to sploh ni mir?