Tašča nama je ponudila denar za stanovanje, da bi naju odvrnila od selitve na Primorsko – potem pa je mož odločitev sprejel brez mene

»Podpisal sem izjavo o nameri,« je rekel Miha in položil mapo na kuhinjsko mizo.

Najprej sploh nisem razumela. V ponvi je cvrčala čebula, skozi priprto okno najinega najemniškega stanovanja v Šiški pa je prihajal hrup avtobusa. Miha ni slekel niti jakne. Samo stal je tam, bled in trd, kot da se pripravlja na udarec.

»Kakšno izjavo?«

Pogledal je v tla.

»Za stanovanje. V Dravljah. Mama bo dala denar za polog.«

Ugasnila sem štedilnik. Roka se mi je tresla tako močno, da sem skoraj spustila kuhalnico.

Še prejšnji konec tedna sva na Goriškem merila prostor za peč. Na steno stare vikendice sva s svinčnikom narisala, kje bi stala kuhinja. Govorila sva o zelenjavnem vrtu, o delu od doma in o tem, kako bova končno nehala vsak mesec metati devetsto evrov za najemnino.

Zdaj pa je pred menoj ležala mapa, za katero nisem vedela.

»Brez mene si šel gledat stanovanje?«

»Samo pogledat. Potem je mama rekla, da moramo hitro ukrepati.«

Moramo. Ne midva. Moramo.

Vikendica je pripadala Mihovemu pokojnemu dedku Jožetu. Stala je nad vasjo blizu Kanala, ob ozki cesti, kjer si moral ob srečanju z drugim avtom skoraj zapeljati v grmovje. Bila je majhna, kamnita in zanemarjena. Streha je na severni strani puščala, električna napeljava je bila starejša od naju, voda pa je pritekla iz zbiralnika, če poleti ni bilo predolge suše.

Kljub temu sem jo vzljubila.

Zjutraj se je skozi polkna videlo hribe, zvečer pa je zadišalo po travi in dimu iz sosedovega dimnika. Tam sem prvič po dolgih letih spala brez čepkov za ušesa. Miha je bil tam drugačen. Mirnejši. Smejal se je in popravljal suhozid, čeprav ni imel pojma, kako se to dela.

Načrt je bil jasen. Prodala bi moj mali avto, porabila prihranke in vzela kredit za obnovo. Uredila bi vodovod, greznico, izolacijo in ogrevanje. Jaz bi se dvakrat na teden vozila v Ljubljano, Miha pa je lahko večino dela opravljal od doma.

Potem je izvedela njegova mama Marjeta.

»Vidva nimata pojma, kaj pomeni živeti tam januarja,« je rekla pri nedeljskem kosilu. »Ko bo burja, ko bo cev zmrznila in ko ne bo signala, ljubezen do razgleda ne bo nič pomagala.«

Miha je molčal in rezal govedino.

»Bova uredila,« sem odgovorila.

Marjeta je odložila vilice.

»S čim? Z vajinimi prihranki? Saj še kopalnice ne moreta narediti brez kredita.«

Zabolelo me je, ker je vedela, koliko imava na računu. Miha ji je očitno povedal vse.

Nato je ponudila osemdeset tisoč evrov za polog pri nakupu večjega stanovanja v Ljubljani ali Mariboru. Rekla je, da denarja ne želi nazaj. Imela je le en pogoj: vikendica naj ostane vikendica.

»To ni pogoj,« je poudarila. »To je zdrava pamet.«

Na poti domov sem Mihata vprašala, zakaj ji ni ugovarjal.

»Ker ima v nečem prav,« je zamrmral.

Takrat se je začelo. Vsak večer isti prepir, le besede so bile drugačne. Jaz sem mu očitala, da se boji živeti po svoje. On meni, da gledam na Primorsko skozi rožnata očala.

»Ti vidiš sivko in jutranjo kavo pred hišo,« je nekega večera izbruhnil. »Jaz vidim račun za streho, cisterno, peč in avto, ki ga bova potrebovala za vsako neumnost.«

»Jaz pa vidim, da bi raje vzel mamin denar, kot tvegal z menoj.«

Obstal je pri vratih spalnice.

»Ne gre za mamo.«

»Vedno gre za mamo.«

Tri dni skoraj nisva govorila. V hladilniku so se nabirale posode z ostanki hrane, ker sva jedla vsak zase. Ponoči sem poslušala, kako se obrača na drugi strani postelje, in čakala, da bi se me dotaknil. Ni se me.

Potem sva šla še enkrat do vikendice, tokrat z mojstrom. Deževalo je. V kotu dnevne sobe se je po ometu širila mokra lisa. Mojster Branko je dolgo gledal ostrešje, nato pa si obrisal očala.

»Če hočeta tukaj živeti celo leto, ne govorimo o lepotnih popravkih,« je rekel. »Streha, drenaža, okna, napeljava, ogrevanje. Pa dostop pozimi ni hec.«

Ocena je bila skoraj dvakrat višja od najinega proračuna.

Sedla sem na star lesen stol in gledala v tla. Nisem hotela jokati pred njima. Miha je stopil bliže, vendar me ni objel.

»Bova že našla način,« sem rekla, čeprav sem prvič tudi sama podvomila.

Na dvorišču me je Marjeta poklicala. Nisem vedela, da ji je Miha poslal predračun.

»Nika, ne želim vama slabega,« je rekla. »Samo nočem, da moj sin zakoplje življenje v hišo, ki požira denar.«

»Najin denar, najino življenje.«

Za trenutek je utihnila.

»Če bi bilo res samo vajino, bi se Miha odločal skupaj s tabo.«

Ta stavek me je zadel bolj kot vse drugo. Ker je imela prav, čeprav tega nisem hotela priznati.

Ko mi je Miha tisti večer pokazal podpisano izjavo za stanovanje, nisem kričala. Samo vprašala sem ga, ali je že plačal aro.

»Ne še. Ampak jutri jo moramo.«

»Spet moramo.«

Sedla sem za mizo. Čebula v ponvi je bila že črna.

Miha si je končno slekel jakno in počepnil ob meni.

»Strah me je, Nika. Strah me je, da bova vse vložila tja, potem pa ne bova mogla plačati niti ogrevanja. Strah me je tudi, da ti bo čez dve leti žal in boš krivila mene.«

»Mene pa je strah, da bova živela v stanovanju, ki ga je izbrala tvoja mama, in se vsako jutro spraševala, kdaj si nehal verjeti v naju.«

Prvič po tednih je zajokal. Čisto tiho. Usedel se je na tla in si z dlanmi pokril obraz.

Naslednji dan nisva plačala are. Šla sva še enkrat pogledat stanovanje, tokrat skupaj. Bilo je svetlo, imelo je dve sobi in majhen balkon proti drevesom. Ni bilo moj sanjski dom. Tudi Mihov ne. Je pa bilo toplo, blizu avtobusne postaje in dovolj veliko, da ne bi več delala za kuhinjsko mizo.

Dogovorila sva se, da sprejmeva Marjetino pomoč, vendar bo stanovanje pisano na oba. Denar je morala nakazati brez dodatnih pogojev. Miha ji je to povedal sam.

Ni bila navdušena, a je pristala.

Vikendico sva obdržala. Spomladi sva popravila le streho in uredila preprosto kopalnico. Poleti tam preživljava konce tedna. Zjutraj še vedno pijeva kavo pred hišo, le da se v nedeljo zvečer vrneva v Ljubljano.

Včasih, ko zapiram polkna, me stisne pri srcu. Ne vem, ali sva sprejela zrelo odločitev ali pa sva se samo ustrašila življenja, ki sva si ga želela.

Bi vi sprejeli denar, če bi z njim prišel tudi občutek, da je nekdo drug usmeril vašo prihodnost? In ali je varnost res vredna sanj, ki jih moraš zaradi nje odložiti?