Ko je prijateljica ob dveh zjutraj spet poklicala, mi je mož rekel: »Če se oglasiš, bom šel.«

»Če se zdaj oglasiš, bom spal pri bratu.«

Rok je stal sredi spalnice v spodnjem delu trenirke in me gledal, kot da me ne pozna več. Telefon na nočni omarici je vibriral že tretjič. Na zaslonu je pisalo Tjaša.

Ura je bila 2.17.

»Mogoče je kaj z Vidom,« sem zašepetala in že stegnila roko.

Rok je telefon pograbil pred mano.

»Vedno je nekaj z Vidom. Če ne spi, če preveč spi, če noče kašice, če dvakrat kihne. Maja, kdaj bo nekaj tudi z nama?«

Obmolknila sem. Telefon je nehal vibrirati, čez nekaj sekund pa je prišlo sporočilo: »Prosim, nujno te rabim.«

Takrat še nisem razumela, da ni razpadalo samo Tjašino življenje. Počasi je razpadalo tudi moje.

S Tjašo sva bili prijateljici od gimnazije. Skupaj sva čakali na avtobus v dežju, preživeli prve ljubezni, študentske sobe in službe za določen čas. Ko je rodila Vida, sem bila med prvimi, ki sem ga držala v naročju.

Tjaša je jokala od sreče. Potem pa je začela jokati zaradi vsega drugega.

Najprej sem njene klice razumela. Bila je izčrpana, Vid je imel krče, Jure pa je delal v skladišču tudi popoldne. Njena mama je živela na drugem koncu Slovenije in je lahko prišla le občasno. Nosila sem ji kosila, šla v lekarno, zložila perilo in poslušala, ko je govorila, da je slaba mama.

»Nisi slaba mama, samo utrujena si,« sem ji ponavljala.

A meseci so minevali in nič ni bilo dovolj.

Tjaša je začela zapisovati vsak Vidov obrok, vsako mokro plenico in minuto spanja. Če je zaspal enajst minut pozneje kot prejšnji dan, me je klicala v paniki. Prebirala je nasprotujoče si nasvete o vzgoji in se potem ure prepirala z Juretom, ker je otroka napačno dvignil ali mu dovolil gledati skozi prižgano televizijo.

Sama se ni več uredila. Včasih se več dni ni oprhala, ker Vida ni hotela pustiti samega niti med njegovim spanjem. Jedla je stoje, največkrat ostanke njegove kašice. Ko sem ji predlagala, naj greva za pol ure na kavo, je odgovorila, kot da sem predlagala nekaj nevarnega.

»Kaj pa, če se zbudi? Jure ne ve, kako ga pomiriti.«

»Jure je njegov oče.«

»Ti ne razumeš.«

Ta stavek me je vedno zabolel. Kljub temu sem se trudila še bolj.

Oglasila sem se med službo, med večerjo, celo na obletnici moje in Rokove poroke. Sedela sva v majhni gostilni ob Ljubljanici, ko je Tjaša klicala, ker je Vid zavrnil večerjo. Šla sem ven in z njo govorila skoraj štirideset minut.

Ko sem se vrnila, je bila moja juha hladna. Rok je gledal skozi okno.

»Oprosti, res je bila v stiski.«

»In ti si vedno dežurna,« je mirno rekel.

»Saj nima nikogar.«

»Ima moža. Ima družino. Ima tudi zdravnico. Ti pa nisi njena reševalna služba.«

Razjezila sem se. Očitala sem mu, da nima sočutja in da ne razume ženskega prijateljstva. On je položil denar na mizo in odšel do avtomobila brez mene.

Tisto noč sva spala vsak na svojem robu postelje.

V resnici sem vedela, da ima prav. Le priznati si nisem hotela. Tjašini klici so mi dajali občutek, da sem pomembna. Potrebovala me je. Morda sem se zato tako dolgo pretvarjala, da ji samo pomagam.

Potem je prišla tista noč ob 2.17.

Kljub Rokovim besedam sem telefon vzela in odšla v kopalnico. Tjaša je hlipala, ker je Jure prvič po rojstvu sina odšel spat k svojemu očetu.

»Rekel je, da ne more več živeti tako,« je izdavila. »Da zame ne obstaja več. Maja, pridi, prosim.«

Pogledala sem svoj obraz v ogledalu. Bila sem bleda, z zabuhlimi očmi. Za vrati je Rok tlačil oblačila v športno torbo.

Nenadoma sem dojela, kako strašno podobni sva si. Tjaša je zaradi sina odrivala Jureta, jaz pa sem zaradi nje odrivala Roka.

»Ne morem priti,« sem rekla.

Na drugi strani je nastala tišina.

»Kako ne moreš?«

»Ker je noč. Ker imam moža, ki me potrebuje. In ker ti ne morem več pomagati tako, da uničujem sebe.«

»A zdaj sem pa breme? Po vsem, kar sva dali skozi?«

»Nisi breme. Ampak to, kar se dogaja, je preveč zame. Potrebuješ pomoč, ki ti je jaz ne znam dati.«

Odložila je sredi mojega stavka.

Rok je obstal pri vratih s torbo v roki. Čakala sem, da bo kaj rekel, vendar jo je samo spustil na tla. Sedla sva na rob postelje. Prijel me je za roko in oba sva jokala, čisto potiho, kot da bi se sramovala, kako blizu konca sva prišla.

Naslednje jutro sem Tjaši napisala dolgo sporočilo. Povedala sem ji, da jo imam rada, a da se ponoči ne bom več oglašala, razen če gre za resnično nevarnost. Predlagala sem ji pogovor z osebno zdravnico in svetovalko. Ponudila sem ji eno dogovorjeno popoldne na teden, ko lahko prideva skupaj na sprehod ali kavo.

Tri dni ni odgovorila.

Nato me je odstranila iz skupnega pogovora, ki sva ga imeli še z dvema prijateljicama. Jure mi je poslal kratko sporočilo: »Zelo je jezna, ampak prvič je poklicala zdravnico.«

Zabolelo me je. Počutila sem se, kot da sem jo izdala ravno takrat, ko me je najbolj potrebovala. Večkrat sem že hotela popustiti. Rok me ni silil v nič, samo vsakič me je vprašal: »Ji želiš pomagati ali samo utišati svojo slabo vest?«

Po skoraj treh tednih je Tjaša pozvonila pri nama. V rokah je držala vrečko s toplimi krofi, čeprav je bil navaden četrtek.

»Ne vem, kako se tole naredi,« je rekla in gledala v tla. »Kako biti prijateljica, ne da nekoga ves čas vlečeš pod vodo.«

Objela sem jo. Bila je trda kot kamen, potem pa se je sesedla ob meni.

Povedala mi je, da se pogovarja s svetovalko in da je prvič pustila Vida z Juretom za celo uro. Z Juretom še nista bila dobro, a sta se začela pogovarjati brez kričanja. Jaz pa sem ji priznala, da sem jo včasih reševala tudi zato, ker sem se bala, da me ne bo več potrebovala.

Najino prijateljstvo danes ni več tako intenzivno. Ne slišiva se vsak dan. Včasih mi to manjka. Toda ko se dobiva, me vpraša tudi, kako sem jaz. In če ne odgovorim takoj, ne pokliče še sedemkrat.

Z Rokom sva počasi zakrpala, kar sem zanemarila. Uvedla sva večere brez telefonov in spet hodiva na nedeljske sprehode. Ni popolno. Ampak sva prisotna.

Še vedno se sprašujem, ali sem Tjašo takrat zapustila ali pa sem ji prvič zares pomagala. Kje se po vašem konča prijateljska opora in začne dolžnost, ki je nihče nima pravice zahtevati?