Tašča je pred mojima otrokoma spet izbrala najljubšega vnuka – ko je hči potiho vrnila čokolado na mizo, sem rekla, da je dovolj

»Nika, odloži to. Čokolada je za Žana.«

Moževa mama Marija je moji devetletni hčerki vzela tablico čokolade iz rok tako hitro, kot da jo je zalotila pri kraji. Nika je obstala ob kuhinjski mizi. Lica so ji zagorela, prsti pa so ostali skrčeni, kot da čokolado še vedno drži.

»Samo pogledala sem jo,« je potiho rekla.

Marija je ni niti pogledala. Čokolado je položila pred Žana, sina moževega starejšega brata Mihe.

»On ima jutri tekmovanje. Potrebuje energijo.«

Žan je skomignil in odtrgal ovoj. Moj sedemletni Tine je sedel zraven njega ter gledal koščke, ki so izginjali eden za drugim. Marija ga ni vprašala, ali bi tudi on malo. Kot da mojih otrok sploh ni bilo za mizo.

Takrat je v meni nekaj počilo.

To ni bila prva čokolada. Niti prva nedelja, ko je Žan dobil največji kos pečenke, zadnji kos potice in vso pozornost. Njegove petice so bile družinski dogodek. Njegov zadetek na nogometni tekmi je Marija omenjala še tri tedne. Ko je Nika prinesla risbo, ki jo je učiteljica obesila na šolski hodnik, je Marija samo zamahnila.

»Lepo, lepo. Daj zdaj to nekam, da se ne umaže miza.«

Nika je risbo zložila in jo spravila v žep. Doma sem jo našla zmečkano med robčki.

Tisto nedeljo sem vstala.

»Otroka, oblecita se. Gremo domov.«

Moj mož Rok me je pogledal, kot da sem ga osramotila pred celo vasjo.

»Daj, Maja, ne začenjaj.«

»Ne začenjam. Končujem.«

V kuhinji je nastala tišina. Slišalo se je samo šumenje čokoladnega ovoja pod Žanovimi prsti.

Marija je prekrižala roke.

»Spet si užaljena za vsako malenkost. Žan je prvi vnuk. Z njim imam posebno vez. Kaj naj zdaj, se opravičujem zaradi tega?«

»Ne. Opravičiti bi se morali zato, ker to kažeta pred otrokoma.«

Rok je jezno porinil stol nazaj.

»Mama ni mislila nič slabega.«

Ta stavek sem slišala že tolikokrat, da se mi je obračal želodec. Ni mislila nič slabega, ko je Žanu kupila novo kolo, našima pa prinesla nogavice iz trgovine. Ni mislila nič slabega, ko je pri njem prespala skoraj vsak konec tedna, Niki pa rekla, da pri nas ne more, ker jo boli križ. Ni mislila nič slabega, ko je Mihovi družini posodila denar za prenovo, nama pa ob zamudi obroka za stanovanjski kredit svetovala, naj manj zapravljava.

Midva sva takrat štela kovance za bencin. Rok je delal nadure, jaz pa sem zvečer čistila apartmaje ob koncih tedna. Pa nisem pričakovala njenega denarja. Samo enako toplino za vse tri vnuke.

V avtu Nika ni govorila. Tine je gledal skozi okno, potem pa vprašal:

»Mami, a je Žan bolj njen kot midva?«

Rok je močneje prijel volan.

»Ne govori neumnosti.«

»Niso neumnosti,« sem rekla.

»Ne pred otrokoma, Maja.«

»Prav pred otrokoma se vse to dogaja.«

Doma sva se sprla tako, kot se nisva še nikoli. Rok je hodil po kuhinji in odpiral predale, čeprav ni ničesar iskal. Rekel je, da razdiram družino. Da je njegova mama stara in se ne bo spremenila. Da moramo včasih kaj požreti.

»Koliko pa morata požreti najina otroka?« sem ga vprašala. »Do kdaj? Dokler ne začneta verjeti, da sta manj vredna?«

»Pretiravaš.«

Ta beseda je bolela skoraj bolj kot Marijino ravnanje. Ker sem od njega pričakovala, da bo videl. Če ne mene, vsaj njiju.

Rekla sem mu, da z otrokoma ne bom več hodila tja. On lahko obišče mamo, kadar želi, toda Nika in Tine ne bosta več sedela za mizo, kjer morata gledati, kako se ljubezen deli po vrstnem redu rojstva.

Tri tedne ni bilo obiskov. Marija ni poklicala otrok. Poklicala je Roka in jokala, da sem ji ukradla vnuka. Miha mu je poslal sporočilo, da sem nehvaležna in ljubosumna na enajstletnega otroka. Celo Rokova teta Breda me je poklicala ter rekla, naj bom pametnejša in ohranim mir.

Mir. Vsi so hoteli mir, dokler sem bila jaz tiho.

Potem je Rok neko soboto, ko sem delala, odpeljal otroka k Mariji, ne da bi mi povedal. Izvedela sem, ko me je Nika poklicala iz kopalnice.

»Mami, kdaj prideš?« je šepetala.

»Kje ste?«

Za trenutek je molčala.

»Pri babici. Žan je dobil torto, ker je bil drugi na tekmovanju. Babica je rekla, da midva ne smeva vzeti, ker je za jutri.«

V ozadju sem zaslišala Marijin glas in nato se je zveza prekinila.

V apartmaju sem pustila vedro sredi kopalnice, poklicala lastnico in rekla, da moram domov. Roke so se mi tresle vso pot. Nisem bila jezna samo na Marijo. Rok me je izdal. To je bila meja, ki sva jo jasno postavila, četudi se z njo ni strinjal.

Ko sem prišla, je Nika sedela na stopnicah pred hišo. V naročju je držala jakno. Tine je stal ob Roku in si brisal oči z rokavom.

»Kaj se je zgodilo?«

Rok me ni pogledal.

Nika je iz žepa vzela majhno čokoladico in jo položila na okensko polico.

»Babica mi jo je potem dala, ampak je nočem. Rekla je, da sem občutljiva kot ti.«

Marija je prišla na vrata.

»Otroci morajo vedeti, da ne morejo vedno vsega dobiti.«

Takrat je Rok prvič dvignil glas nad svojo mamo.

»Ne gre za torto in ne gre za čokolado! Gre za to, da se moja otroka pri tebi počutita, kot da sta odveč.«

Marija je prebledela. Hotela je nekaj reči, toda Rok je nadaljeval.

»Maja mi to govori že leta, jaz pa sem se pretvarjal, da ni tako. Ker mi je bilo lažje reči, da je preobčutljiva, kot se postaviti proti tebi.«

V avtu se mi je opravičil. Ne lepo in popolno. Najprej je molčal, nato je rekel: »Zamočil sem. Res sem.« To je bilo vse. A prvič sem čutila, da govori iskreno.

Z Marijo se od takrat nismo videli. Poslala je dve sporočili Roku, meni nobenega. Še vedno trdi, da smo jo narobe razumeli. Otroka je vprašala samo, ali jo bosta prišla obiskat, ni pa ju vprašala, kako sta.

Ne vem, ali bo kdaj razumela. Vem pa, da ljubezen, pri kateri mora otrok ves čas ugibati, zakaj je dobiva manj, pušča sledi.

Sem res pretrgala družino ali sem samo ustavila nekaj, kar bi moja otroka bolelo še leta? Bi vi dali babici novo priložnost, če se še vedno ne želi opravičiti?