Mož je najine prihranke nakazal materi in bratu, ne da bi mi povedal – takrat sem mu rekla: »Ali postaviš meje ali pa odidem«

»Kje je šest tisoč evrov, Matej?« sem vprašala in mu pred obraz položila telefon.

Stal je sredi kuhinje z vrečko iz trgovine v roki. Iz nje je počasi kapljalo mleko, ker se je embalaža očitno predrla, vendar se nobeden od naju ni premaknil.

»Nika, samo mirno,« je rekel.

Takrat sem vedela. Še preden je karkoli pojasnil, sem vedela, da denarja ni več.

To so bili najini prihranki za obnovo kopalnice in rezerva za mesece, ko bi šla jaz na porodniški dopust. Dve leti sva dajala na stran. Odpovedala sva se morju, menjavi avtomobila, celo poročno potovanje sva prestavila.

»Nakazal sem mami,« je tiho priznal. »Streha pušča. Bojan pa trenutno nima nič.«

»Brez enega samega pogovora z mano?«

»Saj bi ti povedal.«

»Kdaj? Ko bi nama banka zavrnila trajnik?«

Matej je vrečko odložil v korito. Ni me pogledal. To je bil njegov način. Ko je postalo neprijetno, je utihnil, sklonil glavo in čakal, da se nevihta poleže.

Toda jaz tisti večer nisem več hotela poleči.

Njegova mama Marija je ostala vdova sedem let prej. Po smrti Matejevega očeta se je vsa družina nekako postavila okoli nje. Sprva sem to razumela. Kuhali smo ji, urejali drva, vozili jo k zdravniku v Celje. Tudi sama sem ji pomagala pri položnicah in čiščenju hiše.

Težava je bil Bojan.

Matejev devet let starejši brat je pri petinštiridesetih še vedno živel v svoji otroški sobi. Vsakih nekaj mesecev je začel novo službo in jo kmalu izgubil. Enkrat je bil kriv vodja, drugič sodelavci, tretjič njegov križ. Ko je dobil plačo, si je kupil telefon ali šel s prijatelji na pijačo. Ko je denarja zmanjkalo, je poklical Mateja.

»Samo do naslednjega meseca,« je vedno rekel.

Naslednji mesec ni nikoli prišel.

Matej mu je plačeval zavarovanje za avto, registracijo, včasih tudi bencin. Mariji je vsak mesec dal tristo evrov, čeprav je imela pokojnino in odplačano hišo. Meni je govoril, da je to njegova dolžnost.

»Družine ne pustiš na cedilu,« mi je ponavljal.

Sprva sem molčala, ker nisem hotela biti tista sebična snaha, o kateri se govori pri nedeljskem kosilu. Saj veste, tista, ki je sina obrnila proti materi.

Potem je Marija dobila ključ najinega stanovanja.

Matej ji ga je dal »za nujne primere«. Toda nujni primer je kmalu pomenil, da je v sredo dopoldne prišla z vrečko krompirja, prestavila moje lonce in oprala najino perilo. Nekega dne sem jo našla v spalnici, kjer je menjavala posteljnino.

»Saj sem hotela samo pomagati,« je rekla užaljeno.

Ko sem Mateju povedala, da mi je neprijetno, je zavzdihnil.

»Mama je. Kaj naj ji rečem? Naj ne pride?«

»Da. Točno to ji reci. Naj prej pokliče.«

Ni ji rekel.

Bojan je medtem začel prihajati gledat nogomet. Iz hladilnika je jemal pivo, noge položil na klubsko mizico in ostajal do polnoči. Ko sem rekla, da moram naslednje jutro zgodaj vstati, se je zasmejal.

»Nika, malo se sprosti. Saj si doma.«

V svojem stanovanju sem se počutila kot gostja.

Najhuje pa je bilo, da sva se z Matejem takrat pogovarjala o otroku. Imela sem sedemintrideset let in zdravnica mi je odkrito povedala, naj ne odlašava predolgo. Matej je govoril, da si otroka želi, vendar je ob vsakem konkretnem pogovoru našel nov razlog za čakanje.

Najprej kopalnica. Potem služba. Nato Marijina streha.

Tisti večer, ko sem odkrila nakazilo, sem ga gledala in prvič zares pomislila, da z njim ne morem imeti otroka. Ne zato, ker bi bil slab človek. Ravno nasprotno. Bil je prijazen do vseh. Samo do mene je bil prijazen na način, ki ga ni nič stal.

»Bojan je obljubil, da bo vrnil,« je rekel.

Zasmejala sem se. Bil je grd, suh smeh.

»S čim? Z denarjem od službe, ki je nima?«

»Ne bodi nesramna.«

»Jaz sem nesramna? Ti si vzel najin denar!«

»Nisem ga zapravil zase.«

Ta stavek me je skoraj bolj zabolel kot nakazilo. Kot da izdaja ne šteje, če denar podariš sorodnikom.

Naslednjo nedeljo sva šla k Mariji na kosilo. Nisem hotela, vendar je Matej vztrajal, da se moramo pogovoriti kot družina.

Na mizi so bili goveja juha, pražen krompir in pečenka. Marija je sedela naravnost, Bojan pa je gledal v krožnik.

»Nisem vedela, da denar potrebujeta,« je rekla Marija. »Matej je rekel, da imata dovolj.«

Obrnila sem se k njemu. Spet je umaknil pogled.

»Nimam jaz nič s tem,« je zamrmral Bojan. »Streha je mamina.«

»Včeraj si pa prosil še za osemsto evrov za avto,« je rekel Matej.

Bojan je odložil vilice.

»Kaj me zdaj mečeš pod avtobus? Saj si rekel, da boš uredil.«

Marija je začela jokati. Ne glasno. Samo prtiček si je pritiskala ob oči in govorila, da po moževi smrti očitno vsem predstavlja breme.

Matej jo je takoj prijel za ramo.

Jaz pa sem sedela tam in nenadoma razumela, kako bo vedno. Marijine solze, Bojanove težave, Matejeva krivda. Jaz bom tista, ki mora biti razumna, potrpežljiva in tiho.

Vstala sem.

»Nika, kam greš?« je vprašal Matej.

»Domov. Če je to sploh še moj dom.«

Tisto noč sem spakirala kovček. Ne dramatično. Vanj sem zložila kavbojke, spodnje perilo, službene srajce in polnilec. Roke so se mi tresle tako močno, da nisem mogla zapreti zadrge.

Matej je stal pri vratih spalnice.

»A boš res odšla zaradi denarja?«

»Ne odhajam zaradi denarja. Odhajam, ker me nikoli ne izbereš.«

»To ni tekmovanje.«

»Zame je vsak dan. In vedno izgubim.«

Povedala sem mu, da bom nekaj časa pri sestri Tini. Potem sem izrekla stavek, ki me je strašil že mesece.

»Ali začneš najin zakon postavljati na prvo mesto in svoji družini določiš jasne meje ali pa se ne vrnem.«

Matej je molčal tako dolgo, da sem zaslišala uro v dnevni sobi.

»Od mene zahtevaš, da zapustim mamo,« je končno rekel.

»Ne. Zahtevam, da ne zapustiš mene vsakič, ko ona ali Bojan nekaj hočeta.«

Odšla sem.

Tri dni me ni poklical. Skoraj sem se zlomila in ga poklicala sama. Četrti večer je prišel pred Tinino stanovanje. V rokah je držal moj ključ.

»Mami sem vzel ključ najinega stanovanja,« je rekel. »Bojanu ne bom več dajal denarja. Za streho bom pomagal po dogovoru s tabo, ne na skrivaj. In naročil sem se na pogovor pri zakonski svetovalki.«

Nisem mu takoj padla v objem. Nisem mogla. Besede so bile šele besede.

Vrnila sem se čez teden dni, vendar z enim pogojem: ločena računa za osebne stroške in skupni račun, s katerega brez soglasja ne sme nihče vzeti več kot sto evrov. Marija me dva meseca ni poklicala. Bojan je po sorodnikih govoril, da sem Mateja obrnila proti družini.

Bolelo je. Še vedno boli.

Toda Matej je prvič zdržal njihovo jezo. Ni tekal za njimi in ni se opravičeval namesto mene. Ko je Bojan spet prosil za registracijo, mu je poslal povezavo do prostih delovnih mest in napisal: »Pomagal ti bom iskati službo, denarja pa ne bom več nakazoval.«

Najin zakon še ni popravljen. Zaupanje se ne vrne z enim odvzetim ključem in enim obiskom svetovalke. Vendar zdaj vsaj čutim, da v stanovanju živiva midva, ne pa vsa njegova družina.

Včasih se še vedno vprašam, ali sem bila prestroga. Kje je meja med skrbjo za bližnje in tem, da zaradi njih počasi izgubiš človeka, s katerim si si obljubil življenje?