Mož je zahteval račun za vsak evro. Ko sem s hčerko odšla, je na kuhinjski mizi ostala samo moja kartica.

»Kje je račun?« je vprašal Tomaž in mi prijel zapestje, še preden sem odložila vrečko. Nika je stala med kuhinjskimi vrati v novih zimskih čevljih. Na enem je še visela etiketa. Ko sem poskusila umakniti roko, mi jo je obrnil navzgor.

»Sedemintrideset evrov,« sem rekla. »Stari so ji premajhni.«

»Nisem te vprašal, koliko. Vprašal sem, kje je račun.«

Nika se je sklonila in začela odpenjati čevlje.

»Saj jih lahko vrneva, mami.«

Takrat sem vedela, da ne morem več čakati. Ne zato, ker bi me prvič bolelo zapestje. Zato, ker je moja osemletna hči že znala zmanjšati svoje potrebe, da bi bil doma mir.

S Tomažem sva bila skupaj dvanajst let. Na začetku se mi je njegova natančnost zdela varnost. Jaz sem odraščala ob mami, ki je pred položnicami sedela s kalkulatorjem in jokala, on pa je imel preglednice, prihranke in načrt.

»Ti se ne obremenjuj, bom jaz skrbel za finance,« mi je govoril.

In sem mu pustila.

Po Nikinem rojstvu sem se v trgovino vrnila za krajši delovni čas. Vrtec, bolezni, njegova služba na terenu. Vedno je obstajal razumen razlog, zakaj moram jaz zaslužiti manj in ostati bolj dosegljiva.

Moja plača je prihajala na moj račun, ampak dostop do spletne banke je imel on. Oba računa je imenoval najin denar. Le jaz nisem smela vedeti, koliko je na njegovem.

Za nakup hrane sem imela določen znesek. Če sem ga presegla, sva zvečer pregledovala račun, vrstico za vrstico.

»Zakaj ta jogurt? Cenejši ni dovolj dober?«

Enkrat sem vložke skrila pod krompir, kot da sem kupila nekaj sramotnega.

Pred drugimi je bil radodaren. Ob nedeljah je pri svojih starših vedno prvi segel po denarnici. Njegova mama Marija mi je večkrat rekla, da imam srečo.

»Naš Tomaž vsaj zna z denarjem.«

Prikimala sem. Kaj naj bi povedala čez krožnik goveje juhe? Da sem prejšnji večer prosila za denar za avtobus, ker mi je vzel kartico?

Ni bil vsak dan hudoben. To me je dolgo držalo tam. Znal je prinesti kremšnito, popraviti Nikino kolo, me pokriti, ko sem zaspala na kavču. Po izbruhu je rekel, da je utrujen, da ga skrbi kredit, da ga jaz spravim čez rob.

Potem sem se opravičila še jaz.

Sodelavka Petra je prva vprašala naravnost.

»Maja, a ti sploh smeš porabiti svojo plačo?«

Sedeli sva za trgovino, vsaka s kavo iz avtomata. Zasmejala sem se, preveč na glas.

»Daj no. Saj nisem otrok.«

Petra ni nič rekla. Samo pogledala je moj telefon, ki je že četrtič zavibriral. Tomaž je hotel fotografijo računa iz lekarne.

Tisto popoldne sem doma v kopalnici jokala s prižgano vodo. Ne dolgo. Nika je potrebovala pomoč pri domači nalogi.

Svoj drugi račun sem odprla tri tedne pozneje. Pri okencu sem komaj spravila besede skupaj. Uslužbenka me je vprašala, ali želim še kaj, jaz pa sem rekla samo, da mora pošta prihajati elektronsko.

Prvih dvajset evrov sem dobila za čiščenje stopnišča pri sosedi. Pozneje sem občasno likala in čistila še pri njeni sestri. Nekaj denarja sem porabila za stvari, ki jih je Nika potrebovala, ostalo sem odložila.

Ni šlo hitro. Včasih sem ves mesec prihranila samo deset evrov.

Vsakič, ko je Tomaž segel po mojem telefonu, mi je postalo slabo. Enkrat me je vprašal, zakaj sem tako živčna.

»Ker me ves čas preverjaš.«

Utihnil je. Nato tri dni skoraj ni govoril z menoj. Večerjo je jedel posebej in Niki povedal, da je mamica spet slabe volje.

To me je bolj zmedlo kot kričanje. Na koncu sem ga spraševala, kaj naj naredim, da bo nehal.

Mami sem povedala pozimi. Sedeli sva v njenem majhnem stanovanju, Nika pa je v dnevni sobi risala.

»Saj veš, tudi tvoj oče je imel težek značaj,« je rekla.

Gledala sem njene roke, kako drobijo rob prtička.

»Mami, zvija mi roko. In Nika misli, da mora vrniti čevlje, da se ne bo jezil.«

Takrat je odložila skodelico.

»Tega pa nisem vedela.«

»Ker nisi vprašala.«

Bilo mi je žal takoj, ko sem izgovorila. Pa vseeno ni bilo čisto nepošteno.

Naslednji teden sem poklicala društvo za pomoč ženskam. Gospa na drugi strani ni vprašala, zakaj nisem odšla prej. Pomagala mi je premisliti, kam lahko greva, in me povezala s centrom za socialno delo.

Do takrat sem imela sedemsto osemdeset evrov. Premalo za varščino in najemnino. Dovolj, da se mi odhod ni več zdel povsem nemogoč.

Odšli sva v torek, ko je bil Tomaž v službi. Začasno namestitev sva uredili s pomočjo svetovalke. Petra je prišla po naju. V dve potovalki sem zložila dokumente, zdravila, oblačila in Nikine šolske stvari.

Nika je hotela vzeti lonček z drobnjakom, ki sta ga posadili z babico.

»Bo tam okno?«

»Bo.«

Lonček je vso pot držala v naročju.

Na kuhinjski mizi sem pustila kartico računa, ki ga je nadzoroval. Dostop do svojega bančništva sem uredila z banko. Sporočilo, da sva varni in da bom glede nadaljnjih dogovorov komunicirala pisno, sem mu poslala šele po odhodu.

Najprej je prosil. Potem grozil.

»Brez mene nimaš ničesar.«

»Niki uničuješ življenje.«

»Samo pridi domov. Pogovorila se bova.«

Tretje sporočilo sem prebrala največkrat. Sram me je to priznati, ampak skoraj sem mu verjela. Hotela sem svojo posteljo, znano kuhinjo, večer, ko bi bil spet prijazen.

Potem je Nika vprašala, ali morava tudi tam poslušati, kdaj pride avto pred blok.

Nisem se vrnila.

Prvi meseci niso bili zmaga. Bili so obrazci, razgovori, prošnja za brezplačno pravno pomoč in štetje denarja pred blagajno. Zaradi groženj sem poiskala tudi pomoč policije. O varstvu, preživnini in varnih stikih nisem mogla odločiti sama; postopki so trajali in še trajajo.

Zdaj sva v majhnem najemniškem stanovanju. Delam polni delovni čas, mama pomaga pri prevzemih iz šole. Včasih se skregava zaradi čisto navadnih stvari. Tudi to je, po svoje, olajšanje.

Nika očeta pogreša. Ko to pove, je ne popravljam. Lahko ga ima rada. Ni njena naloga razumeti vsega, kar se je zgodilo med nama.

Prejšnji petek sva v trgovini kupovali jogurte. Vprašala me je, ali lahko izbere jagodnega.

»Lahko,« sem rekla.

»Tudi če ni v akciji?«

Obrnila sem se proti polici, da ni takoj videla mojih oči.

Še vedno se učim porabiti svoj denar brez opravičevanja. Kako dolgo se bo šele ona učila, da zaradi enega jogurta doma ne bo nič narobe?