Ko je Katka postala mama, sem izgubila prijateljico

„A lahko prosim vsaj eno uro ne govorimo o kakcu, spanju in dudah?“ je rekel Rok in odložil vilico malo preglasno, da je zazvenelo po celi kuhinji.

V tistem trenutku sem vedela, da bo počilo.

Katka je sedela nasproti mene, z lasmi na hitro spetimi v figo, pod očmi temni kolobarji, na rami pa slinček, ker je mali Lovro ravno prej zaspal v vozičku na hodniku. Pogledala je Roka, kot da jo je užalil do kosti.

„Resno? To ti je tak problem poslušat?“

Rok je zavzdihnil. „Katka, ne gre za enkrat. Vedno je isto. Vedno. Prideta na kosilo, pa poslušamo o izpuščajih. Gremo na kavo, pa o zaprtju. Pišeš Maji ob enih zjutraj, ker Lovro ni podrl kupčka. Malo je… preveč.“

Jaz sem sedela vmes, dobesedno in figurativno, in čutila, kako me stiska v želodcu. Ker sem vedela, da ima Rok prav. In ker sem vedela tudi, da bo Katko to zlomilo.

„Saj ti ni treba poslušat,“ je rekla tiho, ampak tisto tiho pri njej je vedno pomenilo, da je tik pred tem, da poči.

„Katka…“ sem začela, pa me je prekinila.

„Ne, res. Očitno sem zdaj samo še tečna mama, ki govori o otroku. Oprosti, ker se mi je življenje spremenilo.“

Zgrabila je torbo, pogledala proti hodniku, kjer je spal Lovro, in jaz sem že vnaprej vedela, da ta večer ne bo šel dobro do konca.

To ni prišlo iz nič. To se je nabiralo mesece.

S Katko sva bili prijateljici skoraj petnajst let. Skupaj sva hodili na gimnazijo v Celju, skupaj preživeli prve pijane petke, prve srčne zlome, prve službe, prve najemnine. Bila je človek, ki me je ob treh zjutraj prišel iskat v Ljubljano, ker me je nekdanji pustil sredi lokala in sem jokala na pločniku pred Maximarketom. Jaz sem bila tista, ki je prišla k njej, ko ji je umrla mama, in sem tri dni samo sedela ob njej, ker ni zmogla niti govoriti.

Midve sva dali marsikaj čez.

Ko je zanosila, sem bila res srečna zanjo. Po vseh pregledih, čakanju, solzah in tistem enem spontanem splavu, o katerem je govorila samo meni, sem si mislila, končno. Končno se ji je nekaj sestavilo.

Prvih nekaj mesecev sem se trudila biti tam. Nosila sem ji juho. Šla z njo na sprehod, čeprav sem imela po službi še glavo čisto v excelih in klicih. Poslušala sem o dojenju, krčih, dojenčkovem blatu in vseh teh stvareh, za katere prej sploh nisem vedela, da lahko človeka tako okupirajo.

In na začetku mi ni bilo težko. Res ne.

Ampak potem je postalo vse samo še to.

Če sem jo vprašala, kako je ona, je rekla: „Ah, Lovro je imel težko noč.“ Če sem ji omenila, da sem dobila možnost za napredovanje, je odgovorila: „Blagor tebi, jaz nisem bila sama na stranišču že tri dni.“ Če sem ji rekla, da me z Rokom skrbi kredit za stanovanje, je samo zamahnila: „Počakaj, da boš imela otroka, potem boš videla, kaj so stroški.“

Vsak pogovor se je vrnil k njej kot mami. Ne kot Katki. Samo še kot mami.

Najbolj me je zabolelo, ko sem imela lani poleti tako slab teden, da sem se en večer sesedla v kopalnici in jokala, ker sem izvedela, da moj oče spet pije. Poklicala sem jo. Ne zato, da bi mi rešila svet. Samo da bi me slišala.

Dvigala je po dolgem času.

„Ej, sori, nisem mogla prej, Lovro ni hotel zaspat. Kaj je?“

Poskušala sem povedat. Res sem.

Oče. Alkohol. Strah. Sram.

Tišina na drugi strani je trajala dve sekundi, potem pa je rekla: „Joj, Maja, oprosti, samo res ne morem zdaj, ker se je spet zbudil. A te lahko jutri?“

Jutri me ni poklicala.

Šele čez tri dni mi je poslala sliko Lovra, kako prvič sedi sam.

Takrat sem prvič začutila nekaj grdega. Ne jeze. Nekakšno praznino. Kot da sem izgubila človeka, ki je še živ, samo ni več dosegljiv.

Rok je to opazil prej kot jaz.

„Ti njej še vedno daješ prostor, ona pa tebe sploh ne vidi več,“ mi je rekel nek večer, ko sem po tretji odpovedani kavi sedela na kavču in gledala v telefon.

„Ni fer. Težko ji je,“ sem ga branila.

„Verjamem. Ampak tudi ti si človek, ne samo publika za njeno materinstvo.“

To me je takrat razjezilo. Ker sem imela občutek, da je ne razume. Da moški itak ne dojamejo, kaj pomeni, ko se ženski vse obrne na glavo. Ampak del mene je vedel, da govori nekaj, česar si jaz nisem upala na glas.

Prelomnica je bil moj rojstni dan.

Po dolgem času sem organizirala večerjo doma. Ne nič posebnega, malo narezka, testenine iz pečice, vino. Hotela sem normalen večer. Odrasli ljudje, pogovori, malo smeha. Katki sem že teden prej rekla, da bi mi res pomenilo, če pride brez Lovra. Da si vzame en večer zase. Da bo fajn.

Prikimavala je, rekla, da se bo zmenila z Nejcem.

Prišla je z Lovrom.

Seveda.

„Nejc je bil utrujen,“ je rekla že na vratih, kot da je to dovolj. V eni roki lupinica, v drugi ogromna previjalna torba. V petih minutah je bila moja dnevna soba polna igrač, mokrih robčkov in tistega napetega občutka, da se mora vse podredit enemu majhnemu bitju.

Ob osmih je prosila, naj utišamo glasbo, ker mali postaja nemiren.

Ob pol devetih me je vprašala, če lahko kdo neha rezat kruh, ker ga zvok vznemirja.

Ob devetih je sedela na sredini kavča in glasno razlagala o glivicah, medtem ko sta moja sodelavka in Rok samo nemo gledala v kozarca.

Ko je končno odšla, sem bila jaz tista, ki je skoraj jokala.

„To ni bil več tvoj rojstni dan,“ je rekel Rok. „To je bil večer v službi Lovrovega urnika.“

Nisem mu mogla oporekati.

Po tistem sem se začela umikat. Ne nalašč, bolj iz utrujenosti. Nisem ji več takoj odpisala. Nisem več predlagala kav. Ko je poslala deset glasovnih sporočil o uvajanju goste hrane, sem jih poslušala šele zvečer. Včasih tudi ne.

Ona je to opazila.

Enkrat mi je napisala: „A sem ti sploh še važna ali te moti, ker imam otroka?“

Ta stavek me je zadel. Ker ni bilo tako preprosto. Ni me motilo, da ima otroka. Motilo me je, da je v vsem tem izginila. In da je od vseh nas pričakovala, da bomo izginili skupaj z njo.

Na koncu sva se po skoraj dveh mesecih tišine dobili na kavi v Laškem. Brez otrok. Brez partnerjev. Prvič po dolgem času sami.

Bilo je čudno. Kot z nekom zelo domačim in zelo tujim hkrati.

Katka je mešala kavo in rekla: „Vem, da sem se izgubila. Samo… mene je bilo tako strah vsega. Da bom slaba mama. Da bom kaj spregledala. Da če za pet minut ne mislim nanj, pomeni, da sem sebična.“ Naredila je pavzo. „In pol sem samo še to znala bit.“

Takrat sem jo prvič po dolgem času spet videla. Ne mame. Katko.

„Jaz pa nisem vedela, kako ti povedat, da te pogrešam, ne da bi zvenelo, kot da napadam tvojega otroka,“ sem rekla. „In sem raje zamerila v tišini.“

Pogledala me je naravnost v oči. „Si mi zamerila?“

„Ja,“ sem rekla. Ker je bilo prepozno za olepševanje. „Zelo.“

Ni se branila. Samo prikimala je in si obrisala nos. Tisto čisto na hitro, nerodno, da ne bi bilo preveč očitno.

Nisva rešili vsega. To bi bilo lepo, ampak ne bi bilo res. Še vedno je njeno življenje drugačno od mojega. Še vedno včasih odpove zadnji trenutek. Še vedno se zgodi, da me sredi moje zgodbe prekine z nečim o vrtcu ali vročini. In jaz še vedno včasih stisnem čeljust in si mislim, evo, spet.

Ampak zdaj vsaj obe veva, kaj se je zgodilo med nama.

Ne pretvarjava se več, da je vse isto. Ker ni. Tiste dve punci iz gimnazije se ne bosta vrnili. Lahko pa mogoče nastane nekaj drugega. Manj lahkotno, manj samoumevno, ampak bolj iskreno.

Včasih me še vedno boli, ko pomislim, koliko prijateljstev se ne konča z enim velikim prepirom, ampak s tisoč majhnimi prilagoditvami, po katerih se nekega dne samo še ne prepoznaš več.

A bi ji morala prej povedati po resnici? Ali pa je to pač ena tistih stvari, ki jih odraslost tiho pobere s sabo?