Najboljša prijateljica me je izkoriščala v najtežje obdobje življenja

Stojim sredi svoje dnevne sobe in gledam v prazine, medtem ko v telefonu vidim obvestilo o prejemku za nekajtistihtih evrov, ki mi jih je moja najboljša prijateljica vrnila na račun, vendar v prsih čutim le praznino in gnev, ki me neredno preplavlja.

Moja zgodba z Andrejo se je začela že v srednji šoli. Bili sta sta skoraj kot sestre. Ko je pred leti izgubila starše in ostala brez vsega, sem bila tista, ki ji je ponudila ramo. Ko ni imela za najem stanovanja v Ljubljani, sem ji posojila prvi depozit. Ko sem videla, da ji zapadajo računi za elektriko in internet, sem ji preprosto prenašala zneske, brez kisišanja, brez vprašanj. Govorila sem si, da je to prijateljstvo. Da človek v težavah pomaga, ne glede na to, koliko je njegov lastni denženy v tistem trenutku poln.

Andreja je bila vedno tista s trnovimi očmi, ki je znala s besedami prepričati kogerkoli. Bila je hrbtenica mojih zaupanij. Ko sem imela težave v zakonu, sem šla k njej. Ko smo se z možem preizpali, je bila ona tista, ki me je klicala ob tretjih stopnicah v noči. Toda zdaj, ko se je moj svet prevrnil, sem spoznala, da je bila ta opora zgrajena na pesku.

Pred pol leta se je v mojem življenju zgodil kaos. Moj oče je imel težko možgansko krvavico in je potreboval nujne operacije ter dolgotrajno rehabilitacijo. Ker smo imeli nekaj zapletenosti z nepremičninami in dedovanjem, sem za krajši čas ostala brez dostopa do večjega dela svojih prihrankov. Potrebovala sem nekajtistihtih evrov za njegove zdravniške stroške in pomoč doma.

Poklicala sem Andrejo. Bila sem razbitka, jokala sem v slušico.

Slušala me je v tišini, nato pa rekla: Zdr. Draga, veš, da te ljubim, ampak trenutno nimam niti centa. Ravno sem plačala vse svoje dolge, komaj imam za kruh.

Bila sem šokirana, a sem ji verjela. V tistih dneh sem bila tako izčrpana, da nisem opazila malih stvari. Opazila sem le, da mi s računa občasno primanja nekaj desetkov evrov, ki sem misalila, da sem morda sama nekje zapravila ali pozabila odpisati. Ko sem pa enkrat iskala denjek, ki sem ga pustila v predsegu v spalnici, sem ugotovila, da manjka petdeset evrov. Misalila sem, da jih je morda vzela moja hčerka za sladkarije, vendar hčerka leta ne živi več doma.

Resnica je prišla na dan precej grozno. Ena od naših skupnih prijateljic me je poklicala in me vprašala, zakaj se Andreja tako hvali, da je končno rešila vse svoje finančne težave in si kupila nov telefon, čeprav mi je rekla, da nima za kruh.

V tistem trenutku se mi je nekaj kliknilo. Preverila sem svoje izpiske iz banke bolj natančno. Ugotovila sem, da je Andreja, ki sem ji pred leti zaupala svojo pisko in v nekaj priložnostih tudi dostop do računalnika, ko sem bila v pisarni, našla način, kako prenašati manjše zneske s mojega računa. Ne več tisoče, ampak desetice in stotine evrov, ki se so nabirali mesece. Vzala je denar iz mojega denjakov, ko sem spala na njenemm kavču med krizo, in se mi je pri tem še smejala v obraz, ko sem ji priznavala svoje težave.

Ko sem jo konfrontirala, se je zgodilo to, kar se vedno zgodi. Začela je jokati.

Slušala sem njene solze, ki so zvenele tako pristno.

Prosim, odpusti mi, rekla je in se je prepogibala pred mano. Bila sem v paniki. Dolgovne agencije so me klicale vsak dan. Nisem vedela, kako drugače priti do denarja. Vedela sem, da si ti ne boš zaupala, če te vprašam, ker si že toliko pomagala. Misalila sem, da ti bom vse vrnila, preden sploh opaziš.

Vrnila mi je nekaj denarja, tisto, kar ji je še ostalo. A to ni šlo več vprašanje denarja. Šlo je šlo za izdajo. Za dejstvo, da je oseba, ki sem ji zaupala svoje najgloblje strahove in svojo domačijo, izkoristila mojo dobroto v trenutku, ko sem bila najšibkejša.

Zdaj se najdam v situaciji, kjer me okolica pritiska. Druge prijateljice pravijo: Pa saj ti je vrnila denar, ni več nič. Andreja je vedno bila takšna, ampak te ljubi. Preberi to kot napako, ljudje nismo popolni.

Ampak jaz ne vidim napake. Vidim izkoriščanje. Vidim človeka, ki je gledal moje solze nad bolnim očetom in hkrati v glavi računala, koliko še lahko vzame s mojega računa, ne da bi to opazila. Vsakič, ko me zdaj pokliče, da se vpraša, kako sem, čutim gnus. Ne gnus do nje, ampak do sebe, ker sem bila tako slepa.

Kako lahko ponovno zaupam komukoli, če je tista, ki naj bi bila moja najtesnejša oseba, videla v meni le vir denarja? Kako se postaviti do nekoga, ki se opraviči, ne zato, ker mu je žal za svojo dejanje, ampak zato, ker ga je ugotovili?

Vsak dan se borim z vprašanji. Ali sem bila preveč naivna? Ali je moja dobrota v dejstvu slabost, ki vplte žalne ljudi?

Ko pogledam tisti majhen znesek, ki mi ga je vrnila, se ne počutim bogatejše. Počutim se, kot da sem izgubila nekaj veliko dragocenejšega od denarja. Izgubila sem mir v svojem domu in vero v ljudi.

Ali je oprostitev mogoča, ko se zaupanje ne razbije na dva dela, ampak se raztreple v tisoč drobnedele, ki jih nikoli več ne bo mogoče sestaviti?