Kako je na videz nedolžen dar razbil našo družino: Izpoved snahe iz Ljubljane

»A je to zate, mama? Saj imaš že polno kopalnico te šare, kaj naj še s tem?« je zaropotal Rok, medtem ko sem v že tako prenatrpano kuhinjo previdno stopila z drobno, lično zavito škatlico v rokah. »Ni nič posebnega, samo ena krema za obraz, ki sem jo v službi dobila zastonj. Pomislila sem nate, Lidija, ker imaš rada naravne stvari, tole pa je iz karitejevega masla, brez vseh nepotrebnih kemikalij.« Sem skoraj v strahu razlagala, kot bi že slutila, da s tem darilcem ne bo vse v redu. Lidija, moja svekrva, me je pogledala s tistim žaljivo nedovzetnim pogledom, ki sem ga zadnje leto že dobro poznala; pogledom ženske, ki te očitno nikoli ne bo vzela za svojo, ne glede na to, koliko se še trudiš.

Nasmehnila se je, a tiste vrste nasmeh, ki te v sekundi presune bolj kot očiten prezir. »Ah, hvala, Nina. In misliš, da meni pri mojih letih sploh še kaj pomaga? Saj vidiš, kakšna sem, gube pač ostanejo, ti pa imaš lepo kožo, mladost je najlepša krema, veš?« Vzdignila sem roke v obrambni položaj in ji tiho ponudila majhno škatlico. »Nisem mislila nič slabega, resnično … Če ti ni všeč, povej.« Rok je zavzdihnil, kar je pomenilo, da je že sit vsega in rad bi si že nalil pivo ter ušel iz kuhinje.

Tiste noči sem dolgo gledala v strop, poslušala oddaljen promet in si ponavljala, da sem v marsičem drugačna od njihove družine – bolj neposredna, občutljiva na ton glasu, ki v njihovi hiši lahko v nekaj sekundah postane strupen. Navsezadnje bi človek pričakoval, da te bo svekrva kdaj pa kdaj zgolj objela in rekla »hvala«. A je očitno pri njih hvaležnost stvar, ki jo zna vsak podušiti na svoj način – ali s kimanjem, ali z zametovanjem ali pa preprosto z molkom.

Naslednje jutro je Rok v kopalnici v naglici prestavljal moje kreme, da bi prišel do zobne paste. Medtem sem mu poskušala pojasniti, kako sem želela le malo razvedriti odnos z njegovo mamo, ki zadnje čase skoraj da ne pogleda več vame, ko pridem na obisk. »Veš, da si nima smisla delati utvar,« je zamrmral, »pri njej si lahko bodisi preveč prijazna, in si vsiljiva, ali pa nisi dovolj in si hladna.« Zvenel je utrujeno, kot človek, ki že desetletja živi v nekem pasivno-agresivnem navalu bližine in oddaljenosti. »Nima smisla, Nina.« Obstavala sem z njegovo srajco, ki sem mu hotela ponuditi kot drobno pomoč. Odšla sva vsak v svojo službo, v tistem čudnem molku, kjer si vediš toliko misli, pa nobena ne najde prave poti skozi usta.

Tisti večer, ko sva šla na obisk k Roko in Lidiji, je bilo v hiši znova nekaj mrzlega v zraku. Klemen, Rokov starejši brat, je sedel pred televizorjem, oče Tone pa je žvečil domač kruh in listal Slovenske novice. Lidija je bila v kuhinji, v umazani predpasnik potisnjena sredi kupov posode. »Nina, kje si pa danes našla tisto kremo? Sem gledala, a piše po tuje. Kaj pa je v njej sploh, si prepričana, da je za obraz?« V tistem trenutku bi se najraje vdala v tla. »Prejela sem jo v službi, kot promocijski izdelek. Kolegica jo uporablja in je res pohvalila …« sem skušala razložiti, a me je že prekinila. »Kdo ve, kaj danes vse tlačijo v te stvari. Včasih je bila ena Nivea dovolj, pa smo vse živele, kajne Tone?« Tone je zgrizel kruh. »Se spomniš, kako je tvoja mama nekoč dala sivkino mast? Pa nismo umirali.« Smeh, meni pa jok na robu.

Še huje je bilo, ko je Lidija čez dan pritoževala sinu: »Niti lastne kreme si ne znam izbrati, pa jo prinese ona, kot da sama ne bi znala skrbeti zase … Saj vidiš, kako me ima za nesposobno, Rok.« Ko sem pozneje iz dnevne sobe zaslišala del pogovora, ki ga očitno nisem bila namenjena slišati, se mi je stisnilo srce v pesti. Rok je tiho, skoraj preveč potlačeno rekel: »Mamica, ne bit takšna. Nina se res trudi. Saj veš, da je ne misli slabo.« Takrat je sledil usodni stavek, ki me je skoraj fizično zadel: »Ah, ona ti je itak bolj za svojo mamo, pa svoje prijateljice. Naj kar lepo tam išče razumevanje, pri nas ga ne bo dobila. Saj se bo še navadila, kako je treba tukaj živeti.«

Tiste noči sem se v stari otroški sobi počutila kot otrok, ki ga nihče ne razume. Roka sem prosila, če greva prej domov, a se je samo zamikal v steno, obupan in že zdavnaj poražen v teh večno ponavljajočih se prepirih. Naslednje tedne sem bila s svekrvo prijazna, a vedno bolj na silo. Ko sem prišla na obisk, se je pogovor hitro vrtel okrog tega, »če sem sploh danes prinesla kaj«, oziroma, »če sem popravljala prejšnjo napako«, česar nisem razumela. En navaden dar, mala krema, izrečena krivica. Vedno sem hotela ugajati; zdaj sem hotela le še, da me pustijo pri miru.

Konflikt je stopnjevala še drobna zamera: Lidija si je namazala obraz, potem pa je nekaj dni zadrževala zamero, češ, da se ji je koža poslabšala – »vidiš, tole zdajle, izpuščaji, to je od tvoje naravne kreme«. Ko se mi je Rog zvečer doma usedel na rob postelje in rekel: »Mama pravi, da jo peče obraz. Zakaj ji sploh daješ stvari, če veš, da je občutljiva?« sem začutila vse tiste neizrečene besede, ki se jih nabira v letih skupnega življenja, pa jih ne izrečeš, ker se bojiš, da se bo vse podrlo.

Jokala sem iz jeze, ponižanja in občutka, da sem popolnoma tujek v družini, kjer bi vsaj Roka pričakovala za zaveznika. Z Rokom sva se začela prepirati. Očitala sem mu, da nikoli ne stoji za menoj, da vedno najprej verjame mami, on pa, da sem jaz preveč občutljiva in da iščem dlako v jajcu. Svekrva je čedalje manj zamaskirano razlagala, kako bom jaz za hišo dokazala svojo vrednost predvsem s tem, kako skrbim za druge, ne za sebe, in da se spoštovanje pridobi z leti – ne s kremami, darili in diplomami iz kozmetike.

V hišo so prihajali družinski prepiri, kjer je vsak – na svoj način – prikazoval stare in nove zamere, očitke, ki niso imeli velikokrat nobene zveze več z nesrečnim darom. Klemen je miril oče, ki je hodil iz sobe v sobo in mrmral, da je že Petrov oče nekdaj rekel, da ženske ne smejo preveč drezati v družinske zadeve. Postajala sem vedno bolj samosvoja, obenem pa vse bolj osamljena. Opazila sem, kako sem začela izogibati srečanjem s tastom in s Klemnom, v Rokovi bližini pa sem se večkrat počutila kot tujka z diplomatsko nalogo: bodi prijazna, a ne preveč; pomagaj, a nikar ne deli nasvetov; drži jezik za zobmi. Rok je postal tih in pogosto rekel: »Saj bo šlo mimo, saj ni tako hudo.« Ampak je bilo.

Minilo je nekaj mesecev, krem je bilo že nič koliko, toda tisti prvi nesrečni poklon je ostal simbol – ne le nesporazuma, ampak razpoke, ki je bila vedno tam, pa je prej nisem hotela videti. Danes imam z Rokom bolj hladen odnos. Rada ga imam, a ne znam več naprej. Strah me je vprašati, ali se res splača tolči glavo skozi zid, če te na drugi strani nikoli zares ne vzamejo za svojo. Se sploh kdaj zgodi, da te družina partnerja resnično sprejme, če si na začetku naredil »napačno« potezo? In kdo je res kriv, če po vsem tem še vedno iščem občutek, da sem dovolj?

Včasih zrem v tisto prazno škatlico kremice in si potiho šepnem: »Je bila res to le krema, ali pa sem si le želela, da bi bila več kot to?«