Ko hči pokliče samo zaradi denarja: Izpoved slovenske matere

»Mama, poslušaj, res sem v stiski! Samo tokrat, obljubim,« so prve besede, ki jih zaslišim, še preden dobro rečem halo. Sedim v kuhinji, zunaj dež tolče po oknih naše stare hiše v Podbočju, a srce mi bije še močnejše kot veter, ki žvižga okoli vogalov. To je že tretjič ta mesec. Ana. Moja Ana, rojena z nežnim smehom, z radovednimi očmi, ki sta jih imela le ona in njen oče Tone.

Vedno so rekli, da imava posebno vez. Ko smo bili še skupaj in je bila otrok, me je zjutraj vedno prišla pobožat po licu, preden sem vstala. Vedela sem, koliko mleka hoče v kakav, katere pravljice jo pomirijo pred spanjem. Mislila sem, da to zaupanje lahko preživi vse, tudi najstniška leta, ko so vrata butnila pred menoj.

Prvič me je poklicala s stisko pred štirimi leti, ko je bila še na faksu v Ljubljani. Nisem postavljala vprašanj, samo prenesla sem ji še tistih sto evrov, čeprav sem vedela, da bo konec tedna zopet prišla domov z vrečko umazanih cunj – in da na večerjah le redko kaj pove o sebi. Nekje se je odnos prelomil, kot če bi se pod težo vsega tista nevidna vez pretrgala, a hotela sem verjeti, da se bo sproti popravljala, obnovila.

Tone ni bil tako potrpežljiv kot jaz. Ko je pred dvema letoma odšel v bolniško zaradi operacije srca, se je začel zapirati vase, postajal je bolj grenak. »Ana vedno išče izgovore, veš. Kadar pokliče, ni to naša Ana, je nekdo drug, požrešna in nespoštljiva,« mi je nekoč rekel, ko sem mu s tresočimi rokami stisnila v roke svoj telefon, da bi ji povedala, da naj pokliče raje njega. Ni hotela. Vedno je raje mene.

Prejšnji mesec sem ji rekla, da ne zmoreva več pošiljati denarja, da se boriva tudi midva, s pokojnino in Tonetovimi zdravila. Slišala sem tisti globok vzdih, skoraj živalski, kot bi ji iztrgala upanje. »Pa saj nimam nikogar drugega!« je zavpila. »Ti si moja mama, a ne? Ti mi moraš pomagati!«

Ne vem, kam so odšle pogovorne noči v kuhinji, ko mi je pripovedovala, da si želi pisati zgodbe, da ji je na misli fant z nasmehom iz zgornje vasi. Zdaj o tem ne spregovori. Ko jo vprašam, ali je dobro, reče kratko: »V redu sem, samo potrebujeva pomoč.« Kdo je »mi«? Fant, stanovanje, neki dolgovi, o katerih premolčim podrobnosti. Tega nočem slišati, a Tone vedno sili: »Povej ji, naj pride domov. Naj pride, pa boš vedela, kje si.«

A Ana ne pride. Pošilja občasne slike: nova pričeska, maček na okenski polici, kava v modni ljubljanski kavarni. V sebi tiho preštevam, za katero naslednjo prošnjo bo šlo vse, kar sva prihranila. Vsakič ko zazvoni telefon, se mi skrči želodec. Včasih sanjam, da je spet tista otrok, ki z miniaturno roko drži mojo dlan na poti v vrtec. In potem me zjutraj predrami tišina.

Enkrat sem ji, v navalu stiske, poslala dolgo pismo. Pisala sem, da pogrešam pogovore, ne premoženje, da sem vedno tu, a da me boli, ker ne vem več, kdo sva druga drugi. Ni odgovorila, a čez dan sem prejela sporočilo: »Mama, nujno potrebujem 150 evrov, drugače bom brez stanovanja.«

Tone me gleda s stisnjenimi usti. »Veš koga si vzgojila. Lepo,« zareže in žlica glasno zadoni po krožniku. Ni mu mar, da mi potem tiho tečejo solze. Tudi sam skrije obraz, ko se pogovarjava s sorodniki in ga vprašajo, kdaj pride Ana na obisk. »V Ljubljani je, nima časa za starce.«

Premlevam, kje sem zgrešila. Sem bila premehka? Sem prosila premalo? Sem jo razvadila z dobroto, za katero so me mnogi opozarjali? Včasih jo skušam razumeti – je negotova, morda preplašena, sama – a bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da postajava tujki na nasprotnih bregovih. Skušam ji pomagati z nasveti, ponudim ji podporo, nikoli pa ne vpraša: »Mama, kako si ti? Kaj pa zate pomeni vse to?«

Neki večer, ko samo sedim pri oknu, zrejoč v temno dvorišče, me zapolni krik praznine: ali je to starševstvo? Da daješ, tudi ko boli, tudi ko ni več ničesar za dati? In zakaj me vseeno, ob vsakem njenem klicu, preplavi upanje, da bo tokrat najprej vprašala: »Kako si, mama? Si v redu?« Ne pokličem je več prva. Vsaj to si dolgujem. Najti moram pogum, da obstojim tudi brez njene ljubezni, čeprav mi srce razpada od pričakovanja. Včasih ponoči šepetam: »Ana, ali sploh še obstajava kot mama in hči? Ali bo kdaj najino zaupanje spet našlo pot domov?«