Med dvema ognjema: zgodba o snahi, tašči in iskanju sprejetosti

»Ne, Ivana, njej ni bilo nikoli treba posebej reči, kje stoji olje. Vedno je že vedela. Ti pa vsakič vprašaš,« mi je rekla tašča, ko sem prvič želela pripraviti nedeljsko kosilo v njeni kuhinji. Tako je škrtnila z jezikom, z izrazom, ki sem ga prepoznala iz svojega otroštva – tisti prezir, zaradi katerega sem v sebi postala neopazna. Takrat sem obstala med dvema loncema, med upanjem in obupom, s tresočimi rokami in srcem, ki je tiho trkalo na vrata ljubezni. Moje ime je Ivana in še zdaj včasih dvomim, ali sem kdaj res bila sprejeta – če ne drugje, pa v hiši, ki sem ji hotela pripadati.

Odrasla sem v vasi na Notranjskem, v kamniti hiši z nizkimi stropi in strogo babico, ki je vso žalost po mamini smrti utapljala v molku in šepetu starinskih molitev. Njene roke so dišale po kislem testu in odvračanju. Ljubezni v njih nisem nikoli začutila, tudi ko me je zvečer mehanično uščipnila po licu: »Takole, da boš lepa za moža, Ivanka.« Nobenega objema, nobene topline, le večni podton, da sem nekaj manjšega, nekaj, kar bo morda nekoč nekje udobno sedlo, če se dovolj potrudi. To samo še bolj boli, ko odrasteš in misliš, da lahko pobegneš v ljubezen odraslih.

Romana sem spoznala, ko sem bila stara šestindvajset. Bil je tih, zmerni moški, z globokim glasom in ustaljenimi navadami. Zdelo se mi je, da je v njem nekaj, kar bom razumela le, če ga bom dovolj ljubila. Njegova mama, gospa Marija, je imela v rokah blagost, a tudi neizprosnost pravih Notranjk. Ko sem prvič prestopila prag njihove hiše, je v zraku še vedno visel spomin na Romnovo prvo ženo – Kajo. Še vedno je njena roža stala na okenski polici, njene slike niso bile pospravljene, včasih je Marija zamaknila pogled, kot da čaka, da se le-ta vrne.

Na začetku sem si govorila, da nimam pravice biti ljubosumna na duhove. Ampak vsak obisk je bil kot novo poglavje primerjanja: »Kaja je vedno spekla potico za Božič, Ivana, boš letos ti? Saj veš, da ima Roman rad, če je tako kot je bilo.« Kadar sem naredila po svoje, sem dobila očitke: »Ti mladi se preveč igrate z začimbami, to ni tisti domači okus…« Vsaka malenkost je bila tehtnica, kjer sem težila manj od spomina prejšnje žene in potrebe Marije po nekdanji popolnosti. Ob večerih, ko sva z Romanom končno ostala sama, sem ga skušala vprašati, kdo sploh sem zanj. Vedno je rekel: »Ivana, ti si zdaj tukaj. Kaja je bila, ti si…« Tista poved ni bila nikoli dokončana.

Leto pozneje sem zanosila. V sebi sem nosila nekaj njegovega, nekaj svojega in nekakšno upanje, da me bo otrok zbližal z Marijo. »Če bo punčka, boš lahko izbrala ime,« je rekla Marija, takoj, ko sva povedala za nosečnost. »Drugače pa prosim, da izberete ime po dedku Francetu.« Nisem vedela, kako se pogovoriti. Zjutraj sem bruhala, popoldan sem sedela na vrtu in skrivaj jokala. Ko sem dojenčka prvikrat držala, sem se zasebno, v tistem sterilnem bolnišničnem prostoru, prisegla, da svoji Ani ne bom nikoli pustila čutiti te njihove odtujenosti.

Kmalu smo se preselili nazaj h Mariji, ker sva hotela privarčevati za lastno stanovanje. Soba je dišala po vlagi in razkužilu, imela je nek mračen mir, ki te stisne, kadar ponoči sediš in dojiš. »Kaj si taka bleda? Kaja je vso nosečnost sijala, pri njej ni bilo jamranja,« so bili Marijini stavki. Ko je Ana joka, se je Marija vsake toliko časa križno pogledala: »Tako je tudi Kaja… Saj bo minilo, le mirna bodi.« Besede so postale kot kamni. Včasih sem zvečer, ko je Roman prišel iz službe, tiho rekla: »Tvoja mama me nikoli ne bo sprejela. Spet je govorila o Kaji.« V tisti polmraku, med dvejmi kozarci vina, je tudi njega težko zlomil spomin. »Včasih tudi jaz sanjam Kajo, Ivana. Vem, ni prav. Ampak včasih si želim, da bi nekdo končno samo naju videl.«

Potem je prišla kriza. Roman je bil brez službe, jaz sem začasno delala v Jasmini zavarovalnici, medtem ko je Marija zmerjala z drobnimi ugrizi: »Ti si obraz družine, a se še vedno spotikaš po tujem dvorišču?« Otroka sem vsako jutro dala v vrtec, s pestjo denarja, ki ga je skoraj zmanjkalo. V trgovini sem gledala popuste in ob pultu našla več bližine z blagajničarko kot doma. Eden od večerov je prišlo do izbruha – v jedilnici, ko sem spet zgrešila, kjer v shrambi stoji paradižnikova mezga. Marija mi je rekla: »Kaja je tu živela kot prava hči. Ti si pa samo gostja, ki pride in gre.« Tedaj sem prvič kričala nazaj. Nikoli prej nisem povzdignila glasu. »Nikoli ji ne bom Kaja, in temu se ne bom več opravičevala! Sem Ivana, in nočem več živeti od drobtin!«

Odhitela sem ven, v gozd, kamor sem vso mladost bežala. Narava me ni spraševala, ali sem dovolj. V meni je brnel nek nov pogum, nekaj ostrega, globoko potisnjenega pod leta tišine. Šele tam, med žuborenjem potoka in mirisom mokre zemlje, sem se vprašala, če sem vsa leta kaj prida delala narobe. Morda pa je največja napaka biti nenehno tiha, ker s tem dovoljuješ, da drugega nikoli zares ne zanima, kdo si.

Nekaj dni nisem govorila z Marijo. Roman je nežno rekel: »Pusti, da stvari izzvenijo. Tudi mama se mora navaditi, da so stvari drugačne.« In Anine ročice, mehko ovite okoli mojega vratu, so mi dale občutek, da je vsaj tu, čisto na novo in po moje, mogoče ustvariti dom. Ko sva z Marijo naslednjič sami dale posodo v omaro, sem ji tiho rekla: »Vem, da ti ne morem biti Kaja. Lahko pa sem Ivana, ki si želi, da bi jo spoštovali.« Zdrznila se je, prvič v njenih očeh nisem videla le hladu, temveč utrinek utrujenosti, morda žalosti. Več ni rekla, a zvečer je v skodelico dala še eno rezino limone.

Včasih mislim, da bom celo življenje iskala prostor, kjer je dovoljeno biti samo – jaz. Ne popolna, ne nekdo drug, pač pa Ivana s svojim glasom. Koliko nas je takih, ki še vedno klečimo pred starimi merili in pozabljenimi primerjavami? In kdaj bomo imeli pogum preprosto reči: dost’ mam, končno hočem zadihati kot jaz?