Moj mož skopuh: Ali lahko ljubiš nekoga, ki šteje vsak cent?

Vrata so zaloputnila ravno tisti trenutek, ko sem iz hladilnika jemala edino posodo kislega mleka, ki je ostala. „To si res morala kupiti v trgovini, ki ima najvišje cene na vsej ulici?“ je zabrusil Jože, še preden je zares vstopil. „Pa saj sem… bila sem na poti iz službe, ni se mi več ljubilo pešačiti v drugo trgovino samo za 10 centov razlike.“ Sem res morala pojasnjevati odraslemu človeku, zakaj sem izbrala bližnjo, čeprav nekoliko dražjo trgovino? Vsaka beseda, vsak moj nakup, vsako najmanjše veselje – vse je bilo pod nadzorom, skoraj kot bi bil velik brat, pa ni bil. Bil je pač moj mož.

Jožeta sem spoznala v zadnjem letniku faksa. Bil je vedno malo poseben; metode, kako priti do poceni kosila in še cenejšega piva, so bile skoraj legendarne. Sprva mi je bilo celo simpatično in svojevrstno varčno, nekaj, kar je nasprotovalo moji, po njegovih besedah, „razsipni“ naravi. Ampak po desetih letih, dveh otrocih in desetih poletjih brez enega samega pravega dopusta, sem ugotovila, da to ni nič več iskrena poštenost ali preudarnost. Jožetu ni bil pomemben denar kot sredstvo, da bi nam olajšal življenje. Denar je bil njegov svet. On ni želel našega denarja ZAPRAVITI, želel ga je imeti. Shraniti. Malo za vsak slučaj, malo za ne-vem-kdaj.

„Rad bi, da razumeš, zakaj varčujem, Neža,“ reče mi včasih zvečer, ko že v postelji s prsti pretika listek z zneski stroškov, ki jih skrbno beleži v zvezek. „Kdo bo poskrbel za nas, če se kaj zgodi?“ Tudi jaz sem imela strahove, a so me ti vsak dan bolj požirali. „Pa kdo bo poskrbel zame, če me vsega tega nekoč ne bo več?“ vprašam skoraj tiho sama pri sebi.

Otroka Anja in Matija sta že sprejela, da so njuni viseči puloverji z branjevkine stojnice, ne pa iz bleščeče otroške trgovine nasproti šole. Darila za rojstni dan so vedno praktična. Dopolnilo za perilo, šolski set, obliži in lepilo za čevlje. Vsak drobiž je šel v lonček na polici. Otroka sta nekoč prosila za izlet v Moravske Toplice, kjer je bila pred kratkim tudi njuna razredničarka in delala zanimive fotografije z mivkenimi bazeni. Jože je samo zamahnil z roko: „Morda drugo leto. Razmislimo, kaj NUJNO rabimo.“ Jaz sem samo stala tam, ob vratih, s stisnjenimi pestmi, in štela zamujene trenutke; poletja, ki nam bežijo, radosti, ki se spreminjajo v frustracije.

Moja sestra, Andreja, mi je pogosto pisala prek Messengerja: „Neža, nočemo te izgubit. Pridi vsaj med vikendom s tamalima do nas.“ Jože je ob mojem obisku njene pečene potice doma kasneje očital, ker sem tiste dneve uporabila še več bencina, kot smo načrtovali v mesečnem proračunu. Najprej je molčal, potem pa „za v naprej“ prepovedal kakšne podobne izlete, „dokler ne bo nujno“. Sprva sem ga skušala prepričati z logiko, celo s humorjem. Nekega večera sem mu hladno servirala: „Si pomislil, da so občutki lahko pomembnejši od še enega evra na računu?“ Bil je užaljen. „Jaz vse to delam za vas! Samo ne želim, da bi pristali, kot so nekateri drugi – na cesti, brez varnosti! A ti tega ne razumeš?“ Seveda sem razumela – samo nisem čutila, da razume on mene.

Najina ljubezen je bila vedno kot tiha reka. Nikoli ni bilo silovitosti, a tudi ne pristne bližine. Vedno bolj sem imela občutek, kot da živim s sostanovalcem, ki si z menoj le deli stroške. Ves čas sem hrepenela po spontanosti. Po sajenju rož na malem balkončku, kjer bi me držal za roko in rekel, da je lepo, ker sem jaz tu. Namesto tega mi je predlagal, da bi zasadila radič, ker se ga da prodati več, kot pa kakšno rožo, ki „samo gledaš, pa nič nimaš od nje“.

Globoko v sebi sem čutila, da nekaj umira. Nekaj, kar je bilo v meni – radost, poseben notranji ogenj. Zvečer, ko so otroci zaspali, sem pogosto obstajala pred ogledalom in se spraševala: Ali sem res samo zapravljivka, ali pa je on tisti, ki zavrača življenje? Andreja mi je tisti dan poslala meme o srečni ženski na potovanju z napisom: „Sreča je največja vrednost.“ Želela sem verjeti. A že naslednji dan se je zgodil incident, ki je vse presegel.

Matija je na poti iz šole padel. Potreben je bil zdravniški pregled. Ko smo se vrnili, sem kupila dve sladoledni lučki – zanj in za Anjo. Postalo mi je vseeno, če Jože pogleda račun, bilo mi je samo pomembno, da otroka nekako potolažim. Ko je zagledal dva papirnata ovojčka v košu za smeti, je planil name: „A res ne morete brez teh v Mariboru dragih sladoledov?“ „Le dve lučki sta bili. Za otroke. Za Matijo, da preboli strah!“ sem jezno zdrdrala. A njega ni zanimala poanta. Samo številke so mu igrale v glavi. Tiste noči sem prvič prespala pri Andreji.

Zjutraj me je najprej klical, pa pisal SMS-e, dolgo so bili hladni in strogih črk: „Doma smo, denarja ni, čakam.“ Čez dan je postajalo bolj žalostno, a besa ga ni minilo. Čutila sem, da bo nekaj moralo biti drugače. Vprašala sem se, če je to sploh še življenje. Če nisem morda že mrtva, le da hodim, govorim in odgovarjam na njegove prošnje po racionalizaciji stroškov.

Mesec po tem dogodku me je prosil naj podpišem izjavo, da ne bom po svoje zapravljala denarja iz skupnega računa. To je bila kaplja čez rob. Prvič v življenju sem mu rekla: „Tega ne želim. Tako ne grem več naprej.“ V očeh mu je za trenutek zaigral strah, a ne vem, če sem res videla njegove prave solze.

Z Andrejo sva se naslednji teden usedli na kavč in sem ji odprla vse dvome in strahove. „Če bi bil bolan ali odvisnik, bi vsi rekli, da imam pravico stran. Ampak skopost ni bolezen, ki bi jo ljudje razumeli. Pa vendar, mene duši – ali se tega res ne da spremeniti? Ali sem jaz ta, ki se mora prilagoditi do konca življenja?“

Otroka sta me v prihodnjih tednih večkrat objela na drugačen način, kot da čutita, da mami prvič zares ne prenaša vsega sama. Ko je Jože le popustil, je bilo prepozno: „Prosim, poskusimo, spremenil se bom…“ sem slišala v kuhinji. „Nimava več tega časa. Zdaj ga rabim zase – in za otroka. Varanje ni le v denarju, veš? Je tudi v odnosu, v izgubi bližine, v zanikanju navadnih človeških potreb.“

Danes, ko gledam, kako sonce osvetljuje Anjine pramene las, se vprašam: Bi bila lahko srečna, če bi samo še malo bolj stisnila zobe? Ali je treba včasih tudi upati, da nam življenje lahko ponudi še kaj več – tudi če tega ni mogoče spraviti v hranilnik?