Štiri stanovanja Božene – zgodba o pohlepnosti in družinskih ranah

„Nimam te več za sestro!“ so bile zadnje besede, ki sem jih slišala od Božene tistega večera, ko sva sedeli za okorno kuhinjsko mizo v našem domačem domu v Levici. Prsti so se mi tresli okoli skodelice hladne kave, moj pogled pa se ni uspel odlepiti s sten, kjer so bile še vedno obešene stare fotografije – tiste, na katerih se Božena še smeji, jaz pa jo objemam. Vedno sem verjela, da je kri resnično gostejša od vode, a tistega večera sem začutila, da včasih iz iste žile priteče tudi strup. Vedela sem, da se dogaja nekaj zloveščega, že ko je Božena, po vrnitvi iz Ljubljane, kjer je živela s tretjim partnerjem in kupovala že četrto stanovanje, postala nestrpna, vsiljiva in hladna. Starši so že davno umrli, ostala sem jaz in mama z drobnimi pokojninami, naš dom pa je bil vse, kar nama je ostalo.

Božena je prišla s pravno svetovalko, nečimerno Tanjo, ki je v eni uri prebrala več členov slovenskega zakonika, kot sem jih jaz slišala v vsem svojem življenju. Rekla je, da je prav, da se „premoženje uredi“, da smo „moderne ženske“. Mami so začele solze kapljati še predno je odprla kuverto s papirji, meni pa so podzavestno krenile besede: „Božena, pa zakaj?“ „Pravica je moja,“ je vztrajno ponavljala in mastna šminka se ji je svetila na ustih, ko je naštevala, kako ji pripada večji delež, ker je vložila v obnovo fasade po očetovi smrti. Spominjala sem se, da je prišla s slikovnim dokazom – Božena v novih škornjih pred sveže pobarvano hišo. Zasmejala sem se od obupa, toda v mojih prsih se je odvil vozel, ki me je stiskal kot vsaka kvadratna metra izgube.

Začeli smo se prepirati skoraj vsak dan. Prišla je z odvetniki, prišla je s starimi znanci in celo bivšim partnerjem, ki je zasejal še več sovraštva. Glasove sem ponoči slišala v oglasih na radiju in v razpokanih stenah na hodniku. Mama, že šibka in trhle volje, mi je šepetala: „Naj ji damo, samo da bomo imeli mir…“ A jaz nisem mogla kar tako popustiti, saj sem vedela, da tukaj ne gre samo za kapital, gre za naš edini dom. Vsak večer sem hodila mimo Boženine zapuščene otroške sobe – vedno bolj tuje in hladne – in si predstavljala, kako podpišem papirje, kako mama pusti ključ na stari omari in kako se moj svet razleti na tisoče drobnih kosov, ki jih ni mogoče več sestaviti.

Ko sem se hotela pogovoriti z njo, mi je z obtožujočim glasom zabrusila: „Tudi ti si ves čas dobivala! Jaz sem se za vse žrtvovala, zdaj pa je čas, da dobim nazaj!“ Očitala mi je vsako drobno pomoč, vsako mamino darilo, vsak rojstni dan brez nje. V meni je vrelo – je res mogoče, da pohlep tako močno spremeni človeka, ki ga imaš rad? Sosedje so začeli govoriti – nekateri so naju pomilovali, drugi norčevali. Postajala sem žrtev šepetanj in žaljivk – za druge ljudi je bil naš prepir dnevi trač, a zame je bil to vsakodnevni pogrom.

Poskusila sem posredovati – poklicala sem nečakinjo Nino, Boženino hčer iz prvega zakona, ki je molčala in sramežljivo gledala v tla. Nihče ni upal odkrito reči, kaj si misli, vsi so se bali izgubiti lastno korist. Božena je bila že v vseh svojih stanovanju gostiteljica vplivnim ljudem, borila se je za razkošje, pa tudi za svoj ponos. Jaz sem ostala le senca tiste stare sestre, ki mi je nekoč spletla venček iz trav in me vodila v kino. Vsak dan sem bolj čutila, kako nas Slovence zaznamuje tiha, a neusmiljena tekmovalnost – zavist tudi med tistimi, ki en drugega najbolj potrebujejo.

Mama je na koncu obležala – zdravniki so rekli, da je stres pospešil njen zlom. V bolnišnici je na postelji stiskala mojo roko, kot bi želela reči: „Odpusti ji, ona ne ve, kaj dela…“ Toda kako naj odpustim, če nimam niti pravice spomniti se vseh tistih lepih trenutkov, ne da bi jih prekrila grenkoba izgubljene hiše? Prijateljica Marija mi je rekla, naj poiščem pomoč, naj ne omagam. Šla sem na občino, k odvetniku, na sodišče. Vsi so mi ponavljali: „Pravica ni vedno pravična.“ Pisala sem prošnje, vlagala pritožbe, a proti pogodbam in podpisom o investicijah nisem imela možnosti.

Ko je na vhodna vrata prišla odločba, sem v rokah držala hladno obvestilo: šest mesecev, da se izseliva. Mama je že bila prešibka, jaz pa sem ponoči sanjala dom brez strehe – potrgane slike, razbita vaza iz poroke in vonj po otroštvu, ki izginja. Božena je v vsem tem času ni niti poklicala. Sama sem odvažala škatle, klicala izdelovalce pohištva in jokala nad vsako staro kartico, ki jo je mama še hranila v predalu.

Selitev je bila groza in ponižanje – gledala sem svoje življenje, zloženo v škatle, mamin invalidski voziček, neznano prihodnost. Ljudje so rekli, naj pozabim, ampak kako pozabiš dom? Božena še danes živi v Ljubljani, menja stanovanja, sama med ploskanjem in odobravanjem drugih. Narobe svet, kajne? Sedim na postelji v majhnem najemniškem stanovanju in skozi lino gledam na deževen trg, kjer so nekoč v Levici stali naši kostanji.

Nisem ji oprostila. Navzven je moja zgodba lokalna, majhna, a v meni je krik, ki še dolgo ne bo utihnil. Ali si zares človek, če občutiš samo žalost, ali še vedno upaš, da bosta nekoč sestri znova našli enako pot? Kaj vredijo štiri stanovanja, če si v nobenem ne zares doma?