Zet, ki je s sporočilom pretental svojo taščo

»Matej, zakaj si spet pozno doma? Nina je že trikrat klicala, jaz pa sem morala pripraviti večerjo!« Glas gospe Marije je odmeval po hodniku, še preden sem sploh stopil skozi vrata. V tistem trenutku sem si zaželel, da bi lahko preprosto izginil. Vsak moj prihod domov je bil kot hoja po minskem polju – nikoli nisem vedel, ali me bo pričakal nasmeh ali leden pogled. Nina je stala v kuhinji, tiho, z očmi, ki so prosile, naj ne začenjam prepira. Toda gospa Marija je bila neizprosna. »Matej, ali si sploh kdaj pomislil, kako se Nina počuti? Ves dan je sama, ti pa samo delaš in delaš!«

Včasih sem se spraševal, ali je sploh opazila, da sem tudi jaz človek, da imam svoje skrbi in utrujenost. Odkar sva se z Nino poročila, je njena mama postala stalni gost v najinem življenju. Najprej je bilo to prijetno – pomagala je pri selitvi, prinesla domače pecivo, celo posodila nekaj denarja, ko sva kupovala novo pohištvo. A kmalu je začela vladati v najinem stanovanju, kot da je njeno. Vsak moj korak je komentirala, vsak moj pogled je analizirala. »Matej, zakaj si pustil nogavice v kopalnici? Matej, zakaj nisi pokosil trave? Matej, ali si res moral kupiti to drago vino?«

Nina je bila ujeta med nama. Vedno je skušala pomiriti situacijo, a s tem je le še bolj razburila svojo mamo. »Mama, prosim, pusti naju, Matej je utrujen,« je rekla nekega večera, ko sem se sesedel na kavč. Gospa Marija je le zavila z očmi. »Če bi bil moj mož takšen, bi ga že zdavnaj postavila na svoje mesto,« je zamrmrala. Tiste noči nisem mogel spati. V glavi so mi odzvanjale njene besede. Počutil sem se kot tujec v lastnem domu.

Nekega dne, ko sem se vračal iz službe, sem na telefonu opazil neodgovorjen klic. Bila je gospa Marija. Vedel sem, da me čaka nova pridiga. Ko sem vstopil, je sedela za mizo, s skodelico kave in odprto beležko. »Matej, morava se pogovoriti,« je začela. »Nina je zadnje čase zelo žalostna. Mislim, da bi moral več časa preživeti z njo. In še nekaj – zakaj si včeraj tako pozno prišel domov?«

V meni je vrelo. »Gospa Marija, z Nino sva odrasla človeka. Prosim, pustite naju, da sama rešujeva svoje težave,« sem rekel, kolikor sem lahko mirno. Njene oči so se zožile. »Če bi res znal skrbeti zanjo, ne bi bilo treba, da se vmešavam,« je odvrnila. Tisti trenutek sem vedel, da tako ne morem več živeti. Moral sem nekaj ukreniti.

Tisto noč sem dolgo razmišljal. Spomnil sem se, kako je gospa Marija vedno brskala po Nininih sporočilih, ko je pustila telefon na mizi. Vedno je hotela vedeti, kaj se dogaja, s kom se pogovarjava, kaj načrtujeva. Rodila se mi je ideja. Če je že tako radovedna, naj izve nekaj, kar ji bo dalo misliti.

Naslednji dan sem, ko je bila Nina v službi, napisal sporočilo na njen telefon: »Draga, danes ob 18h, kot sva se dogovorila. Upam, da bo šlo vse po načrtu. Ljubim te.« Poslal sem ga s svojega telefona na njenega. Vedel sem, da bo gospa Marija, ko pride na obisk, spet pobrskala po Nininih sporočilih. In res – ko sem prišel domov, je bila vsa iz sebe. »Nina! Kaj pomeni to sporočilo? Kdo je Mateju napisal, da ga ljubi? Kaj se dogaja?«

Nina je bila zmedena. Pogledala je telefon in prebrala sporočilo. »Mama, to je Matej napisal meni!« je zavpila. »Kaj pa delaš v mojem telefonu?«

Gospa Marija je zardela. »Samo pogledala sem, če si v redu,« je zamomljala. »Ampak to ni prav, mama!« je Nina vztrajala. »Ne moreš kar brskati po mojih stvareh!«

Tisti trenutek sem stopil vmes. »Gospa Marija, zdaj vidite, kako je, ko nekdo posega v vašo zasebnost. Midva z Nino si želiva svoj mir. Prosim, spoštujte to.«

V sobi je zavladala tišina. Gospa Marija je nekaj časa molčala, nato pa tiho rekla: »Nisem vedela, da vama tako težim. Samo skrbim za svojo hčer.«

»Vem,« sem rekel, »ampak če jo imate radi, ji morate pustiti, da živi svoje življenje.«

Tisti večer je gospa Marija odšla domov prej kot običajno. Naslednje dni je bila bolj zadržana, ni več prihajala nenapovedano, ni več brskala po najinih stvareh. Nina in jaz sva prvič po dolgem času zadihala s polnimi pljuči. Najin odnos se je izboljšal, začela sva se več pogovarjati, skupaj preživljati več časa. Gospa Marija je še vedno prihajala na obisk, a zdaj je potrkala, preden je vstopila, in spoštovala najino zasebnost.

Včasih se vprašam, ali sem ravnal prav, ko sem jo tako pretental. Morda bi lahko rešil stvari drugače. A po drugi strani – ali ni prav, da si vsak zasluži svoj mir in prostor pod soncem?