Pravi moški: Moja pot skozi ljubezen, pričakovanja in lastno vrednost

»Katja, a res misliš, da je Marko pravi zate?« Mamin glas je bil tih, a v njem je bilo nekaj ostrega, kot bi z nožem rezala kruh. Sedela sem v kuhinji, medtem ko je skozi okno padala siva, marčevska svetloba. V rokah sem stiskala šalico kave, ki je že zdavnaj izgubila toploto. »Zakaj me to sprašuješ? Saj veš, da ga imam rada,« sem odgovorila, čeprav sem v sebi čutila nemir. Mama je zavzdihnila in se zazrla v mizo. »Vem, da ga imaš rada, ampak ljubezen ni vedno dovolj. Poglej, kako se obnaša do tebe. Vedno si ti tista, ki kliče, ki čaka, ki popušča. Kdaj boš ti na vrsti?«

Nisem ji znala odgovoriti. V meni je vrelo, a nisem vedela, ali od jeze ali žalosti. Marko je bil moj svet. Spoznala sva se na koncertu v Kinu Šiška, ko mi je v gneči pomagal pobrati telefon, ki mi je padel na tla. Njegov nasmeh je bil iskren, oči so mu žarele. Prvi meseci so bili kot iz sanj – dolgi sprehodi po Rožniku, večeri ob vinu in pogovorih, ki so trajali do jutra. A potem so se začele majhne razpoke. Najprej so bile to njegove zamude. »Saj veš, kakšen sem,« se je smejal, ko sem ga čakala pred Cankarjevim domom. »V Ljubljani je vedno gužva.« Potem so prišle pozabljene obletnice, odpovedani načrti, vedno več njegovih prijateljev in vedno manj najinih skupnih trenutkov.

»Katja, a greva v soboto k moji babici na kosilo?« sem ga vprašala nekega petka, ko sva sedela v njegovem stanovanju na Viču. »Ne morem, z Blažem imava fuzbal. Saj veš, da je derbi,« je rekel, ne da bi dvignil pogled z ekrana. »Ampak obljubil si, da boš šel z mano,« sem vztrajala. »Ne kompliciraj, no. Saj bo še priložnost,« je zamahnil z roko. Takrat sem prvič začutila, da mogoče res nisem na prvem mestu.

Moja mama je to opazila prej kot jaz. »Katja, ne dovoli, da te kdo jemlje za samoumevno,« mi je rekla, ko sem ji potožila, da Marko spet ni imel časa zame. »Ti si vredna več.« A jaz sem se oklepala upanja, da se bo vse uredilo. Da bo Marko spoznal, kako pomembna sem mu. Da bo nekega dne pokleknil in me zaprosil, kot sem si vedno želela.

Pritiski so se stopnjevali. Moja babica je na vsakem družinskem kosilu vprašala: »No, Katja, kdaj bo poroka? Saj sta že dolgo skupaj.« Prijateljice so ena za drugo objavljale slike z zaročnimi prstani, jaz pa sem se počutila, kot da stojim na mestu. Marko je vedno našel izgovor. »Saj veš, zdaj ni pravi čas. Stanovanje, služba, vse to morava še urediti.«

Nekega večera, ko sem se vračala iz službe, sem ga poklicala. »Marko, pogovoriti se morava.« Slišala sem, da je bil v baru, v ozadju je bila glasba in smeh. »A lahko kasneje? Zdaj sem z Matejem,« je rekel. »Ne, zdaj, prosim,« sem vztrajala. Prišel je domov slabe volje. »Kaj je spet narobe?« je vprašal, ko je zaloputnil vrata. »Ne morem več tako, Marko. Počutim se, kot da sem ti odveč. Vedno sem jaz tista, ki čaka nate, ki se prilagaja. Kdaj boš ti naredil kaj zame?« sem izbruhnila. Pogledal me je, kot da sem mu tuja. »Katja, saj veš, da te imam rad. Samo… ne kompliciraj. Zakaj moraš vedno nekaj zahtevati?«

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odmevale mamine besede. »Ne dovoli, da te kdo jemlje za samoumevno.« Spomnila sem se vseh trenutkov, ko sem čakala, da bo Marko pokazal, da mu je mar. Vseh večerov, ko sem se pretvarjala, da mi ni mar, če gre raje s prijatelji kot z mano. Vseh lažnih nasmehov, ko sem prijateljicam govorila, da je vse v redu.

Naslednji dan sem šla k mami. Sedela je v dnevni sobi in pletla. »Mama, mislim, da ne morem več,« sem tiho rekla. Pogledala me je in v njenih očeh sem videla žalost, a tudi olajšanje. »Katja, ponosna sem nate. Vem, da ni lahko, ampak zaslužiš si več.«

Marku sem napisala dolgo sporočilo. Pisala sem o tem, kako sem se počutila, kako sem se trudila, kako sem upala, da bo nekoč drugače. Pisala sem, da si želim biti ljubljena, spoštovana, da si želim nekoga, ki bo z mano, ne samo ob meni. Odgovoril je šele čez dva dni. »Oprosti, Katja. Nisem vedel, da te tako boli. Mogoče res nisem pravi zate.«

Bolelo je. Dnevi so bili dolgi, noči še daljše. Prijateljice so me vabile ven, a nisem imela volje. Mama mi je kuhala čaj in me objemala, ko sem jokala. Počasi sem začela spet dihati. Začela sem hoditi na sprehode sama, brati knjige, ki sem jih odlagala, ker sem vedno čakala Marka. Prijavila sem se na tečaj fotografije, nekaj, kar sem si vedno želela, a nikoli nisem imela časa.

Nekega dne sem na kavi srečala Ano, staro sošolko. »Katja, kako si?« me je vprašala. »Bolje,« sem rekla in prvič po dolgem času to tudi mislila. Pogovarjali sva se o vsem, kar se nama je zgodilo v zadnjih letih. Ana mi je povedala, kako je tudi ona končala dolgo zvezo, ker je ugotovila, da si zasluži več. »Veš, včasih je treba zbrati pogum in izbrati sebe,« je rekla. Prikimala sem. Prvič sem začutila, da nisem sama.

Danes, ko gledam nazaj, vem, da sem naredila prav. Da sem izbrala sebe, svojo vrednost. Da sem si dovolila verjeti, da si zaslužim več kot drobtinice pozornosti. Vem, da bo prišel nekdo, ki me bo znal ceniti. In če ne pride, bom še vedno imela sebe.

Včasih se vprašam: Zakaj smo ženske tako pogosto pripravljene sprejeti manj, kot si zaslužimo? Kdaj bomo začele verjeti, da smo vredne več?