To je moj dan, ko sem stal pred vrati nevrološkega oddelka v Ljubljani in se spraševal, ali naj sploh vstopim. Leta družinskih zamer, tišine in neizgovorjenih besed so me težila bolj kot katerakoli bolezen. Na koncu sem moral izbrati: ali bom ostal ujet v preteklosti ali pa bom poskusil odpustiti in začeti znova.
Nikoli si nisem mislila, da bo ena sama beseda mojega sina razkrila vse, kar je v naši družini narobe. Ko je vprašal, ali lahko babico kliče ‚mama‘, sem prvič izgubila potrpljenje in izbruhnila pred taščo. Ta trenutek je razkril dolgo potlačene napetosti in me prisilil, da se vprašam, kdo sem kot mama in žena.
Že od prvega dne, ko sva z Markom začela načrtovati poroko, sem čutila, da bo to vojna med dvema ženskama, ki sta mi vsaka na svoj način želeli dobro. Vsak dan sem se borila z občutkom krivde in nemoči, ko sta mama in tašča tekmovali za nadzor nad najinim življenjem. V tej zgodbi razkrivam, kako sem se znašla ujeta med dvema ognjema in ali sem sploh lahko izbrala svojo pot.
Sem Magda. Nekega ledenega večera me je mož, ker nisem mogla zanositi, vrgel iz najinega doma. Ostala sem sama, raztrgana med sramom, jezo in upanjem, da bom nekoč spet našla svoj mir.
Že leta opazujem, kako tašča in tast izkoriščata mojega moža kot bankomat. Vsakič, ko nama z Markom uspe prihraniti nekaj denarja, zazvoni telefon in spet je na vrsti nova prošnja za pomoč. V sebi se borim med željo po miru v družini in potrebo, da končno povem na glas, kar me že dolgo duši.
Že od otroštva sem bila steber za svojo sestro Nino, vedno sem ji stala ob strani in zanemarjala svoje potrebe. Ko sem se znašla na robu svojih moči, sem spoznala, da moje žrtvovanje zanjo ni bilo opaženo ali cenjeno. Zdaj se sprašujem, ali je vredno vsega tega trpljenja, če tisti, ki mu daješ vse, tega sploh ne opazi.
Vse se je začelo z enim navadnim kosilom, ki ga je moja svekrva Breda brez vprašanja vzela in objavila na Instagramu. Občutek izdaje in nemoči me je prisilil, da sem se soočila s starimi ranami in vprašanjem, kje so pravzaprav meje v naši družini. Ta zgodba je moje iskanje glasu in poguma, da postavim sebe na prvo mesto.
Nikoli si nisem mislila, da bom pri dvainšestdesetih letih še kdaj občutila metuljčke v trebuhu, a življenje me je presenetilo. Ko sem se zaljubila v sodelavca, je moj sin Matej reagiral z neodobravanjem in me označil za ‚naivno starko‘, kar me je globoko prizadelo. Zgodba razkriva notranje boje, družinske konflikte in vprašanje, ali si starejši v Sloveniji sploh smejo dovoliti novo srečo.
Sem mama in babica, ki mora vsakič, ko se zet vrne domov, izginiti iz življenja svoje hčerke in vnukinje. Moja želja, da bi pomagala in bila prisotna, se nenehno spopada z njegovimi pravili in hladnostjo. Med tišino, nerazumevanjem in ljubeznijo, ki išče prostor, pripovedujem svojo vsakodnevno bitko, da ne bi bila odveč.
Moje ime je Marjeta in že leta se borim z občutkom, da nisem dovolj dobra žena in mama. Vsak dan poslušam kritike od tašče in celo moža, zaradi katerih se počutim kot tujec v lastnem domu. To zgodbo pišem v upanju, da bom našla razumevanje in nasvet – kako naj si povrnem mir in samozavest?
Moja zgodba se začne v trenutku, ko mi je mož, Matej, med večerjo povedal, da odhaja. Po letih boja z neplodnostjo, pritiskom družine in izgubljenim zaupanjem vase sem morala znova najti smisel in moč za življenje. Na koncu sem našla srečo, a se še vedno sprašujem, ali se vse rane res kdaj zacelijo.
Prodala sem svoj stan in se preselila k sinu in snahi, v upanju, da bom našla toplino družine. Namesto tega sem se znašla v tujem prostoru, kjer sem bila vsak dan bolj osamljena in odrinjena. To je moja zgodba o tem, kako lahko družina postane skupina tujcev pod isto streho.
