Moje ime je Ivana in nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem morala izpustiti roko svoje dveletne hčerke Eme. V bolniški sobi UKC Ljubljana, obdana z nežnimi glasovi medicinskih sester, sem se soočila z najtežjo odločitvijo v življenju – podariti Emičine organe drugim otrokom. Ta zgodba je o bolečini, ljubezni in pogumu, za katerega nisem vedela, da ga premorem.
Moja zgodba se začne z napetim prizorom, ko možu priznam, da ne zmorem več živeti v laži. Skozi družinske konflikte, občutke krivde in iskanje same sebe v majhnem slovenskem mestu se borim za svojo svobodo. Na koncu se vprašam, ali lahko resnično pobegnemo pred tem, kar smo.
Na dan svoje poroke sem stala pred praznimi mizami in šepetajočimi pogledi. Namesto slavja sem zbrala pogum, vzela mikrofon in razkrila dolgo skrito resnico, ki je razklala mojo družino. Čeprav sem izgubila marsikaj, sem prvič v življenju zadihala svobodno.
V parku, sredi Ljubljane, me je moj sin spregledal, kot da sem popolna tujka. Leta sem mu bila vse, zdaj pa nisem več nihče. Sprašujem se, ali je materinska ljubezen res dovolj, da družino obdrži skupaj.
Prodali so me kot žival, ker so verjeli, da sem neplodna. V treh dneh med slovenskimi gorami je človek, ki so ga vsi imeli za čudaka, razkril najbolj kruto laž in mi vrnil dostojanstvo. To je zgodba o moji bolečini, upanju in resnici, ki je nihče ni hotel videti.
V tej zgodbi opisujem, kako sem se znašla v vrtincu priprav na moževo rojstnodnevno kosilo za njegovo družino, kjer sem se borila z lastnimi pričakovanji, družinskimi napetostmi in željo, da bi bila popolna gospodinja. Medtem ko sem se trudila ugajati vsem, sem skoraj pozabila nase in na to, kaj praznovanje sploh pomeni. Na koncu sem spoznala, da je sreča v preprostosti in iskrenosti, ne v popolnosti.
Moje ime je Marija in danes mi je sin, za katerega sem žrtvovala vse, zaloputnil vrata pred nosom. V tistem trenutku sem dojela, da nisem več dobrodošla v njegovem domu, in vse to zaradi njegove žene. To je zgodba o materinski ljubezni, postavljanju meja in bolečini, ko spoznaš, da si morda šel predaleč – in da te tvoj otrok ne želi več v svojem življenju.
V tej zgodbi razkrivam svojo vsakodnevno borbo kot mama štirih otrok v Ljubljani, kjer se spopadam s finančnimi težavami in nenehnimi dvomi vase. Moja mama Viktorija me neprestano opozarja na vse, kar bi lahko šlo narobe, kar še poglablja mojo negotovost. Kljub konfliktom in ljubezni v družini se sprašujem, ali sem res dovolj dobra mama.
Ko sem se upokojila, sem vso svojo energijo posvetila sinu Marku in njegovi ženi Tini. Upala sem, da bomo kot družina bolj povezani, a namesto tega sem se počutila vedno bolj odrinjeno in nepotrebno. To je zgodba o bolečini osamljenosti, ko te lastna družina ne vidi več.
Moje življenje se je obrnilo na glavo, ko sta mož in njegova sestra odločila, da bom jaz varuška njenemu otroku, ker sem na porodniški. Medtem ko sem se borila s poporodno izčrpanostjo in skrbela za svojega dojenčka, so pričakovali, da bom prevzela še odgovornost za nečakinjo. Moja zgodba je zgodba o postavljanju meja in iskanju poguma, da povem ‚ne‘, tudi ko gre za družino.
Moje ime je Tanja in to je zgodba o moji borbi z materinstvom, nerazumevanjem moža in lastnimi mejami. Vsak dan sem se soočala z njegovimi očitki, da nič ne delam, medtem ko sem se borila z izčrpanostjo, osamljenostjo in občutkom krivde. To je moj krik po razumevanju in podpori, pa tudi vprašanje: kje smo kot družba zgrešili?
Moje življenje se je obrnilo na glavo, ko je tašča začela izkoriščati mojo prijaznost. Sprva sem verjel, da ji le pomagam, a kmalu sem se znašel v vrtincu manipulacij, družinskih konfliktov in občutka nemoči. Zdaj se sprašujem, ali sem res dolžan žrtvovati svojo srečo za mir v družini.
