Moje ime je Julija. Nekega popoldneva me je tašča prisilila, da izberem med lastno srečo in družinskim mirom. To je zgodba o tem, kako sem se skozi solze in prepire naučila postaviti zase, čeprav so vsi pričakovali, da se bom žrtvovala.
V petek sem prvič prosila svojo taščo, gospo Marto, naj pazi na najina otroka. Njen hladen odgovor je razkril stare zamere in me prisilil, da se soočim z resnico o možu Roku in njegovi navezanosti na mamo. To je zgodba o razočaranju, pogumu in o tem, kako lahko družinske vezi postanejo breme – ali rešitev.
Sem Zala in nikoli si nisem mislila, da bom morala pred lastno taščo braniti svoj dom. Njena obsedenost s kontrolo in denarjem je skoraj uničila mojo družino, dokler nisem zbrala poguma in postavila meje. To je zgodba o bolečini, strahu in upanju, da lahko tudi v Sloveniji rečemo ‚dovolj‘ – tudi, če gre za lastno družino.
Nekega deževnega jutra je moj mož, Matej, odšel po kruh in se nikoli več vrnil. Leta sem živela v boleči negotovosti, razpeta med upanjem in obupom, dokler nisem odkrila resnice, ki je bila hujša od samote. Ta zgodba je moj krik, moja izpoved in vprašanje vsem, ki so kdaj izgubili nekoga brez slovesa.
Na začetku jeseni sem v trenutku šibkosti zapravila celotno plačo za drag plašč. Ta odločitev je v našo družino prinesla napetost, sram in razpoke, ki jih še danes čutim. Zgodba o tem, kako lahko ena nepremišljena poteza razgali vse, kar smo skrivali pod površjem.
Vse se je začelo z nedolžno prošnjo mojega brata Marka, naj za nekaj mesecev prepišem njegovo Škodo Octavio nase. Nisem si predstavljal, da bo ta majhna usluga sprožila verižno reakcijo družinskih prepirov, dolgov in grenkobe, ki me še danes preganja. Danes se sprašujem, ali je res vredno pomagati družini za vsako ceno.
Ko sem stala v kuhinji, sem poslušala, kako se Gregor in njegova mama prepirata o tem, zakaj nama z Gregorjem ne želita pomagati pri nakupu prvega stanovanja. Moje srce je bilo polno razočaranja, saj sem vedno verjela, da družina drži skupaj. Ta zgodba je o tem, kako sem se naučila, da včasih ni pomembno, koliko imaš, ampak koliko si pripravljen dati.
Zadnji prepir z mojo hčerko me je popolnoma strl. Ne morem več molčati, ker imam občutek, da izgubljam svojo družino, predvsem pa svojo edinko. Vse odkar je poročena z Aljažem, ni več tista Maja, ki sem jo poznala – in to me boli bolj, kot si lahko kdo predstavlja.
Petnajst let sem verjela, da imam srečen zakon z Markom, dokler nisem dojela, da v najinem odnosu nisva samo midva. Moja tašča, gospa Marija, je bila vedno prisotna kot senca, ki je tiho razjedala najino srečo. Ko sem končno spregledala, sem se morala odločiti: ali bom žrtvovala sebe za pričakovanja drugih ali bom končno zaživela po svoje.
Moje ime je Marija in danes pišem, ker me razjeda bolečina zaradi hčerinega odnosa do svojih otrok. Moja vnukinja Ana iz dneva v dan bledi, medtem ko njena mlajša sestra Eva uživa v materini naklonjenosti. Srce me boli, ko gledam, kako se družina lomi, in ne vem več, ali naj posežem vmes ali pustim, da življenje teče svojo pot.
Moje ime je Zoran in to je zgodba o mojem sinu Filipu, o razpadu družinskih vezi, izgubljenih prijateljstvih in nemoči, da bi ga pustil. Vodim vas skozi boleče odločitve, ki sem jih moral sprejeti, skozi osamljenost, ki je sledila, in upanje, ki ga nikoli nisem povsem izgubil. Morda se boste prepoznali v mojem boju ali pa boste imeli drugačno mnenje – zanima me vaš pogled.
V eni sami noči se mi je življenje obrnilo na glavo: mož me je prevaral, sin se mi je odtujil, in vse, kar sem gradila, se je začelo rušiti. Moja zgodba je zgodba o iskanju moči za odpuščanje, pogumu za spremembe in upanju, da lahko iz ruševin ponovno zgradim dom. Sprašujem se, ali bom zmogla odpustiti in najti pot nazaj k sebi v tej slovenski realnosti.
