Sem mama in babica, ki mora vsakič, ko se zet vrne domov, izginiti iz življenja svoje hčerke in vnukinje. Moja želja, da bi pomagala in bila prisotna, se nenehno spopada z njegovimi pravili in hladnostjo. Med tišino, nerazumevanjem in ljubeznijo, ki išče prostor, pripovedujem svojo vsakodnevno bitko, da ne bi bila odveč.
Moje ime je Marjeta in že leta se borim z občutkom, da nisem dovolj dobra žena in mama. Vsak dan poslušam kritike od tašče in celo moža, zaradi katerih se počutim kot tujec v lastnem domu. To zgodbo pišem v upanju, da bom našla razumevanje in nasvet – kako naj si povrnem mir in samozavest?
Moja zgodba se začne v trenutku, ko mi je mož, Matej, med večerjo povedal, da odhaja. Po letih boja z neplodnostjo, pritiskom družine in izgubljenim zaupanjem vase sem morala znova najti smisel in moč za življenje. Na koncu sem našla srečo, a se še vedno sprašujem, ali se vse rane res kdaj zacelijo.
Prodala sem svoj stan in se preselila k sinu in snahi, v upanju, da bom našla toplino družine. Namesto tega sem se znašla v tujem prostoru, kjer sem bila vsak dan bolj osamljena in odrinjena. To je moja zgodba o tem, kako lahko družina postane skupina tujcev pod isto streho.
V trenutku, ko sem izvedela za Matejevo prevaro, se mi je svet sesul. Moja družina je bila tista, ki me je držala pokonci in mi pomagala najti pot do odpuščanja. Zdaj se sprašujem, ali je mogoče resnično pozabiti in znova zaupati.
Moje ime je Alenka, upokojena knjižničarka iz majhnega slovenskega mesta. Po več kot tridesetih letih zakona sem se odločila za ločitev od moža Borisa, kar je pretreslo ne le mene, temveč tudi najina odrasla otroka, Tino in Marka. To je zgodba o bolečini, pogumu in poti do novega življenja, kjer sem znova našla sebe in utrdila vezi z družino.
Vse se je začelo z enim telefonskim klicem: mama in brat sta prišla, da bi govorila o dediščini. Oddala sem bratu svoj delež, sama pa sem dobila hišo, ne da bi vedela, kaj se v resnici dogaja. Danes vem, da v naši družini nič ni tako, kot se zdi – in da resnica boli bolj kot laž.
Vsak mesec, ko pride plača, zazvoni telefon – in vedno je tašča. Že leta gledam, kako moža izkoriščajo lastni starši, kot da je njihov osebni bankomat. Vprašujem se, ali bom še dolgo zdržala to tiho poniževanje ali bom končno povedala, kar si mislim.
V trenutku, ko sem pri sedeminštiridesetih izvedela, da sem noseča, se mi je svet obrnil na glavo. Mož Marko je bil presenečen, sinova Luka in Žiga pa sta novico sprejela vsak po svoje – eden z veseljem, drugi z odporom. Ta zgodba razkriva, kako težko je v Sloveniji sprejeti pozno materinstvo in kako globoko lahko družinske vezi ranijo ali zacelijo srce.
Moje ime je Maja in že leta se počutim kot gostja v lastnem stanovanju v Ljubljani. Vsak vikend pridejo tašča in tast iz Grosuplja, jaz pa postanem nevidna gospodinja, medtem ko mož Marko molči in se izogiba konfliktom. To je zgodba o tem, kako sem se naučila reči ‚ne‘ in se boriti za svoje mesto v lastnem življenju.
Pred petnajstimi leti me je mož, Matej, zapustil zaradi druge ženske. Sama sem vzgajala najino hčerko in se borila s finančnimi in čustvenimi stiskami. Zdaj, ko se je Matej vrnil in prosil za pomoč, so se v meni prebudile stare rane in vprašanja o tem, kaj pomeni resnično odpustiti.
Sem Ana in dvanajst let sem bila ujeta v zakonu z Markom, človekom, ki je nadzoroval vsak moj korak in vsak evro. Med vsakodnevnimi prepiri, poniževanji in izgubo lastne vrednosti sem se morala odločiti, ali ostanem zaradi otrok ali končno najdem sebe. To je moja borba za dostojanstvo in svobodo, prepletena s solzami, strahovi in močjo, za katero nisem vedela, da jo imam.
