Žrtvujem svojo pokojnino, mir in prostor, da bi pomagala sinu, on pa se je v mojem domu spremenil v senco, ki ne želi prevzeti odgovornosti. Zdaj, ko prihaja četrti vnuk, se v svojem stanovanju počutim kot ujeta in neplačana službenka. Kje se konča materinska ljubezen in začne sovražna odvisnost?
Življenje sem žrtvovala, da bi hčerki odprla vrata v svet, ki ga jaz nikoli nisem poznala. A zdaj, ko je končno dosegla vrhunec, me prosi, da na njenem najpomembnejšem dnevu ostalo nevidna, ker preprosto ne pašem v njeno novo, blešo sliko.
Žrtvovala je vse za sina in njegove potrebe, a ko si je po šestdesetih letih končno privoščila nekaj zase, je dobila v odgovort luda beseda egoistična. Je mogoče, da smo v družini ljubljeni za to, kdo smo, ali le za to, koliko nam lahko drugi damo?
Žrtvovala je leta življenja in zdravja v tujini, da bi svoji družini odkupila dom in prihodnost, a ob vrnitvi je ugotovila, da za njo ni več mesta. Zdaj stoji pred težko odločitvjo: ali se boriti za svoj denar in hišo ali pa v tišini sprejeti dejstvo, da jo lastni otroci in mož več ne želijo v svojem življenju.
Žrtvovala je vse za svoje otroke, kariero in sanje, zdaj pa ugotavlja, da je v njihovih očeh postala le brezplačna pomoč in lastnica vrednega stanovanja. Ali je neselska žrtvovalnost materinstva takšna, da na koncu ostaneš sama s svojo praznino?
Deset let žrtvovanja, dveh poslov in odrekanja vsega za hčerki, ki so se zdaj vrnile domov in njen prostor spremenile v hostel. Ko je presegala mejo potrpljenosti, so jo označile za egoistko. Je zahteva po miru v lastnem domu res krutost ali končno prebujanje ženske, ki je pozabila na sebe?