Petnajst let sem verjela, da imam srečen zakon z Markom, dokler nisem dojela, da v najinem odnosu nisva samo midva. Moja tašča, gospa Marija, je bila vedno prisotna kot senca, ki je tiho razjedala najino srečo. Ko sem končno spregledala, sem se morala odločiti: ali bom žrtvovala sebe za pričakovanja drugih ali bom končno zaživela po svoje.
V trenutku, ko je mož predlagal, da se njegova mama preseli k nama, se je moj svet obrnil na glavo. Medtem ko sem se trudila razumeti njegovo stisko, sem se hkrati borila s svojimi strahovi in občutkom izgube doma. Zdaj stojim na razpotju – ali naj popustim in izgubim sebe ali vztrajam in morda izgubim vse.
Od prvega dne zakona me je tašča gledala kot vsiljivko. Moj mož Matej ne vidi nič slabega v njenem vedenju, jaz pa se vsak dan borim z občutkom osamljenosti in krivice. Ta zgodba je moj klic po razumevanju in podpori.
Po dvajsetih letih zakona me je mož zapustil, ker nisem več zmogla skrbeti za njegovo hudo bolno mamo. V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, notranje boje in občutek krivde, ki me razjeda, ter upanje, da bom nekoč spet našla mir. Morda se bo kdo prepoznal v moji zgodbi in si upal spregovoriti o tem, kar nas v Sloveniji še vedno tišči v tišini domačih sten.
Na dan svoje poroke sem od babice prejela nasvet, ki mi je ostal v srcu: ‚Ljubezen je vse, kar potrebuješ.‘ A skozi leta zakona z Markom sem spoznala, da so preizkušnje, skrbi in neizrečene bolečine močnejše od lepih besed. Moja zgodba je iskren pogled v razpoke zakona, starševstva in iskanja same sebe.
Po osmih letih zakona sem mislila, da sem navajena vseh Blaževih muh. A ko sem se lotila spomladanskega čiščenja njegovega garažnega »zaklada«, se je najin zakon znašel na preizkušnji. Zgodba o tem, kako lahko navidez nedolžno čiščenje razkrije globlje težave in nas prisili, da se vprašamo, kaj v resnici pomeni dom.
