Tiste noči, ko je veter lomil veje, sem na pragu našla svojo vnukinjo, a brez sledu o hčerki. V tej zgodbi se spopadam z bolečino, krivdo in vprašanji, ki jih prinesejo skrivnosti v družini. Poskušam razumeti, zakaj je moja Rina izginila in kako naj sprejmem vnukinjo, ki je nenadoma postala moje vse.
Ko me je mama poklicala in povabila na družinsko praznovanje v domačo vas, sem vedela, da ne morem več molčati. V meni so se kopičile zamere in bolečina iz otroštva, ki jih nikoli nisem upala izreči. Ta obisk je postal trenutek, ko sem prvič spregovorila na glas – in s tem sprožila nevihto, ki je za vedno spremenila našo družino.
Sedim v mrzli dnevni sobi, kjer še vedno odmevajo besede moje hčere: ‚Mami, nisi več potrebna.‘ V tej tišini se sprašujem, kje sem naredila napako in zakaj je družina, za katero sem žrtvovala vse, zdaj tako daleč. V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, spomine in upanje, da bom nekoč spet našla toplino med svojimi najdražjimi.
Sem Martina in nikoli si nisem mislila, da se bo naša družina razklala zaradi dedkove nove ljubezni. Po smrti babice se je dedek Jože poročil s sosedo, kar je v nas sprožilo val jeze, žalosti in občutka izdaje. Zdaj, ko z nami ne govori več, iščem odgovor na vprašanje, ali lahko razumem njegovo odločitev in mu odpustim.
V zgodbi opisujem svojo vrnitev v domačo vas po dvajsetih letih, kjer me še vedno preganjajo sence preteklosti in predsodki. Moja mama Barbara me je vzgajala sama, kar je v naši vasi vedno veljalo za sramoto, in čeprav sem upala na spravo, sem naletela na zid tišine in obsojanja. Zgodba razkriva bolečino iskanja pripadnosti in vprašanje, ali se lahko človek kdaj resnično vrne domov.
