Moje ime je Nina in to je zgodba o tem, kako sem se izgubila v zakonu, ki je spremenil vse. Moji starši me niso več prepoznali, sama pa sem se spraševala, kdo sploh sem postala. To je pripoved o družini, ljubezni, nadzoru in iskanju same sebe.
V najtoplejšem dnevu poletja sem, nemočna in ujeta med štirimi stenami, spoznala, kako globoko so se odnosi v naši družini spremenili. Moji otroci so mi sicer rešili življenje, a njihova skrb je imela svojo ceno – v njihovih pogledih sem začutila več pohlepa kot ljubezni. Ko sem teden dni kasneje sama sedela pri notarju in razmišljala o spremembi oporoke, sem se prvič zares vprašala, kaj sploh pomeni biti družina.
Moje življenje se je ob rojstvu dvojčic, Tine in Maje, obrnilo na glavo, ko sem izvedela, da imata obe redko srčno napako. Preplavili so me občutki krivde, strahu in nemoči, a tudi upanja in neizmerne ljubezni. To je zgodba o boju za življenje, družinskih razprtijah in večnem vprašanju, ali je ljubezen res dovolj, da premaga vse.
Nekega deževnega jutra je moj mož, Matej, odšel po kruh in se nikoli več vrnil. Leta sem živela v boleči negotovosti, razpeta med upanjem in obupom, dokler nisem odkrila resnice, ki je bila hujša od samote. Ta zgodba je moj krik, moja izpoved in vprašanje vsem, ki so kdaj izgubili nekoga brez slovesa.
Sedim za mizo in gledam svoje otroke, ki v tišini premikajo žlice po krožnikih. Vse življenje sem se trudila biti dobra mama, a tisti večer je razkril, kako globoke so naše rane in kako malo se v resnici slišimo. To je zgodba o izgubljenih besedah, neizrečenih bolečinah in trenutku, ko se je vse spremenilo.
Moja mama mi noče izročiti stanovanja, ki mi ga je zapustila babica. Ujeta sem med bolečino izgube in družinskim konfliktom, ki razjeda naš odnos. Vsak dan se sprašujem, ali je vredno vztrajati ali naj popustim zaradi miru v družini.
V tej zgodbi sem jaz, Sara, ujeta med tišino doma, kjer sta starša še živa, a me nikoli zares nista videla. Oče je bil zasvojen z alkoholom in je mamo pogosto pretepal, mama pa je v svoji nemoči molčala in me pustila samo. Zgodba razkriva, kako lahko prav tisti, ki bi ti morali biti najbližje, postanejo vir najglobljih bolečin in osamljenosti.
Nekoč sem bila očetova princeska, zdaj pa me želi izseliti iz doma, kjer sem odrasla. V tej zgodbi razkrivam bolečino družinskih konfliktov, občutek izdaje in iskanje lastne vrednosti. Sprašujem se, ali sem res jaz tista, ki je zgrešila pot, ali pa je svet okoli mene postal preveč krut.
Moje življenje se je obrnilo na glavo, ko sem sinu in njegovi ženi predala ključe svoje hiše. Sprva sem verjela, da jima pomagam, a kmalu so se začeli konflikti, ki so me prisilili, da se vprašam, kje je meja med ljubeznijo in samospoštovanjem. Zdaj se borim za svoj dom in dostojanstvo, medtem ko se družina drobi pred mojimi očmi.
V eni sami noči sem zbrala pogum, spakirala kovček in z otrokoma pobegnila od moža, ki je uničil vse, kar sem imela rada. Leta sem se borila s pomanjkanjem, osamljenostjo in nerazumevanjem lastne družine. Danes vem, da se lahko človek pobere tudi iz najglobljega dna – a ali ima vsaka ženska to moč?
Vse se je začelo z bolečim ponižanjem v lokalni trgovini, kjer sem si prisegla, da bom poravnala račune. A v iskanju pravice sem odkrila, da je življenje polno presenečenj in da lahko tudi iz sovraštva zraste nekaj lepega. Ta zgodba je o tem, kako je nepričakovano prijateljstvo spremenilo moj pogled na svet in me naučilo, kaj pomeni resnična ponižnost.
Moje ime je Eva in še danes slišim šelestenje tistega papirja, ki je za vedno spremenil moj pogled na materinstvo. Ko sem v nabiralniku našla pismo soseda Borisa, v katerem je brez zadržkov kritiziral moje vzgojne metode, sem bila najprej besna, potem pa sem se začela spraševati, ali ima morda prav. Ta zgodba je moj boj za spoštovanje, razumevanje in ljubezen v družini – in v naši skupnosti.
