Moje ime je Lucija in nikoli si nisem mislila, da bom največji boj za svojo srečo bila prav s svojo taščo. Ko sem ji povedala, da pričakujem drugega otroka, mi je v obraz zabrusila, da je en vnuk več kot dovolj. Ta zgodba govori o tem, kako sem se morala postaviti zase, za svojo družino in za pravico do lastne sreče.
Vse se je začelo nekega hladnega marčevskega jutra, ko sem s tresočimi rokami čistil kri s Pijine bele dlake v kuhinji majhnega stanovanja v Celju. Takrat sem dojel, kako globoko sem padel po ločitvi in kako zelo potrebujem spremembo. Pia, tista potepuška mešanka z žalostnimi očmi, je postala moja odgovornost, tudi ko sem hotel pred vsem pobegniti.
Vse odkar me je Luka pustil, sem živela kot senca – dokler nisem srečala Mure. Ta kosmata mešanka je z vsakim laježem in pogledom rušila zidove, ki sem jih postavila med sebe in svet. Zaradi Mure sem šla čez tri točke, brez povratka: prvič sem zaupala sosedi, spet šla v službo in zbrala pogum, da sem prijavila sosedsko nasilje.
V trenutku, ko sem v rokah držal malo Evo, sem verjel, da je vse na svetu prav. A dvom, ki se je prikradel v moje srce, mi ni dal miru. Ko sem se odločil poiskati resnico o njenem očetu, sem razkril skrivnosti, ki so za vedno spremenile našo družino.
Moje ime je Tjaša in pred desetimi leti so me starši izgnali iz doma, ko so izvedeli, da sem noseča. Danes, po vsem, kar sem preživela, se vračajo v moje življenje in prosijo za pomoč. To je zgodba o bolečini, odpuščanju in vprašanjih, ki nikoli ne utihnejo v srcu.
Nekega deževnega torka me je presenetil telefonski klic, ki je v trenutku premešal vse karte v naši družini. Moja tašča Marija je oznanila, da želi zapustiti dolgoletni zakon in začeti novo življenje, kar je mojega moža Marka popolnoma strlo. Ujela sem se med lastno empatijo do nje in zvestobo do moža, medtem ko so se v naši hiši začeli vrstiti prepiri, solze in vprašanja brez odgovorov.
Na dan, ko bi morala samo reči »da«, sem v krvavih dlaneh držala povodec in poslušala, kako moj pes težko diha. Namesto slavja so bile mize prazne, jaz pa sem v mikrofon povedala resnico, ki sem jo leta skrivala, ker me je bilo sram in ker sem se bala, da mi nihče ne bo verjel. Ta pes ni bil okrasek moje zgodbe – zaradi njega sem sprejela tri odločitve, ki so mi raztrgale življenje, a mi ga tudi rešile.
Moje ime je Dušan in delam kot medicinski brat na nevrološki rehabilitaciji v Ljubljani. Po možganski kapi sem upal, da bo kdo iz družine prišel po mene, a sem ostal sam. To je zgodba o tem, kako so se v naši družini izgubili ljubezen, odgovornost in odpuščanje.
V trenutku, ko je moj mož predlagal, da njegova hudo bolna mama pride živet k nama, se mi je svet obrnil na glavo. V tej zgodbi razkrivam svojo notranjo borbo med občutkom dolžnosti, strahom pred izgubo sebe in ljubeznijo, ki je bila na preizkušnji. Sprašujem se, koliko lahko žrtvujemo za družino, preden izgubimo sebe.
Mama me je poklicala sredi deževnega popoldneva in mi povedala, da prihajajo gostje. V meni se je prebudil stari strah pred družinskimi srečanji, kjer sem se vedno počutila kot tujec. Tokrat pa sem se odločila, da ostanem, se soočim z bolečimi spomini in poiščem svoje mesto med svojimi.
Vse se je začelo z enim klicem moje sestrične, ki je razkril dolgo skrite družinske skrivnosti. Medtem ko sem se trudila najti svoje mesto v Ljubljani in zgraditi nov odnos z družino, sem se znašla pred težko odločitvijo: ali ostati zvesta sebi ali izpolniti pričakovanja drugih. Ta zgodba je moj iskren pogled na bolečino, razočaranja in moč, ki jo najdemo v resnici.
Po očetovi smrti sem prevzela skrb za družinsko posestvo in mamo, ki je ostala sama. Ko sem izvedela, da moji otroci pri njej niso dobili dovolj hrane, sem se morala soočiti z resnico o mamini stiski in družinskih skrivnostih. Zgodba razkriva bolečino, zamolčane občutke in iskanje razumevanja v slovenski družini.
