Moje ime je Milena Petrovič in to je zgodba o tem, kako lahko razkošno darilo razkrije vse razpoke v družini. Na svoj šestdeseti rojstni dan sem, obdana z otroki, vnuki in možem, slišala besede, ki so mi za vedno spremenile pogled na lastno družino. To je zgodba o ljubezni, razočaranju in pogumu, da se soočiš z resnico doma.
Nekega mrzlega zimskega večera sem na pragu našla dojenčka in ga vzela za svojega. Leta sem skrivala resnico pred sinom in okolico, ujeta med ljubeznijo in strahom pred obsodbo. Ko je odrasel in začel iskati svoje korenine, so se razkrile stare rane in vprašanja, ki še danes odmevajo v meni.
Moje ime je Marjeta in to je zgodba o tem, kako je stanovanje v središču Ljubljane, ki mi ga je zapustila babica, postalo jabolko spora v moji družini. Mož in njegova družina so me leta pritiskali, naj jim prepustim del dediščine, medtem ko sem se sama borila za svoj zakon in svojo identiteto. Na koncu sem morala izbrati – ali oni, ali jaz – in ta odločitev me je za vedno spremenila.
Od prvega krika moje žene v kuhinji sem vedel, da se bo vse spremenilo. Moja prevara je bila le začetek plazu, ki je uničil našo družino. Zdaj, ko gledam nazaj, se sprašujem, ali je mogoče ponovno zgraditi zaupanje in ali si bom kdaj lahko odpustil.
V trenutku, ko sem odkrila, da je nagrobnik mojega sina izginil, se mi je svet sesul. Iskanje resnice me je pripeljalo do bolečih spoznanj o ljudeh, ki sem jim zaupala. Ta zgodba je o izgubi, izdaji in moči materinske ljubezni, ki ne pozna meja.
V eni sami noči sem iz ljubeče žene in matere postala osumljenka. Družinske skrivnosti so prišle na dan in prisiljena sem bila razmisliti, koliko sem žrtvovala za druge. Zdaj se sprašujem, ali je mogoče biti dobra hči, žena in mama, ne da bi pri tem izgubila samo sebe.
Moje ime je Matej in delam kot bolničar na oddelku za nevrološko rehabilitacijo v Ljubljani. Po možganski kapi, ko sem zapuščal bolnišnico, me ni pričakal nihče od družine. To je zgodba o izgubljeni ljubezni, družinskih sporih in mojem boju za odpuščanje.
V tej zgodbi sem jaz, Marija, mati, ki si že leta srčno želi vnukov. Moja hči Ana je že dolgo poročena z Matjažem, a otroškega smeha v naši hiši še ni. Moje upanje in prizadevanja me pripeljejo do bridkega spoznanja, ki za vedno spremeni našo družino.
Sem Ana in že od otroštva živim v senci dolgov svoje mame. Vsak dan se borim z občutkom krivde, družinskimi spori in večnim vprašanjem, kje se konča lojalnost in začne moja svoboda. To je zgodba o tem, kako lahko tuje odločitve zaznamujejo naše življenje, a tudi o pogumu, da poiščemo svojo pot.
Moje življenje se je obrnilo na glavo, ko je oče umrl in je mama razdelila svoje prihranke med mano in bratom. V bolečini izgube sem skrivala svojo nosečnost, prežeta z občutki krivde in strahu. Zgodba razkriva, kako nas lahko neizrečene besede in družinske skrivnosti zaznamujejo za vedno.
Nekega deževnega večera se je moje življenje obrnilo na glavo, ko se je na pragu pojavila moja izgubljena hči – a le zato, da mi je pustila vnukinjo. Od takrat se vsak dan sprašujem, kje sva z možem zgrešila kot starša in ali ji bom lahko kdaj odpustila. Ta zgodba je moj poskus razumevanja krivde, družinskih skrivnosti in upanja na nov začetek.
Po smrti babice je mama postala pretirano zaščitniška do moje mlajše sestre in njenega moža, kar je začelo razdirati našo družino. Kot najstarejša hči sem se morala odločiti, ali bom ostala tiho ali pa bom tvegala vse in se postavila proti mami, da rešim našo družino. To je zgodba o tem, kako lahko ljubezen postane zanka in kako težko je pretrgati vezi, ki nas dušijo.
