Moje ime je Danica. Vso življenje sem se borila, da bi moji otroci imeli več, kot sem imela sama – a zdaj, ko so odrasli, se počutim kot tujec v lastni družini. Sprašujem se, ali je ljubezen res mogoče kupiti z darili ali pa sem v tej bitki izgubila nekaj veliko bolj dragocenega.
V tej zgodbi pripovedujem o svojem bratu Martinu, ki je vse življenje žrtvoval za svojo družino, a ko je zbolel, so ga otroci pustili samega. Občutki krivde, družinski prepiri in vprašanja o vrednosti ljubezni me preganjajo. Sprašujem se, ali je žrtvovanje v današnji Sloveniji sploh še cenjeno.
Moja hči mi je priznala, da je prevarala moža. V meni se je začel boj med materinsko ljubeznijo in občutkom za pravico. Zgodba razkriva, kako sem se spopadala z njenim priznanjem in lastnimi vrednotami.
Moje ime je Marija. Danes mi je sin Luka zaloputnil vrata pred nosom, ko sem mu želela prinesti domačo govejo juho. V tem trenutku sem se zavedla, da sem morda prestopila mejo in da me lastni otrok ne želi več v svojem življenju.
Nekega deževnega večera sem v tišini spakirala kovček in zapustila moža, s katerim sem preživela več kot dvajset let. Otroci so odrasli in odšli, midva pa sva ostala vsak v svojem svetu, dokler se ni v moje življenje vrnil Marko, moja prva ljubezen iz srednje šole. Zgodba o tem, kako sem se odločila za spremembo, kljub bolečini in obsojanju okolice, ter kako sem se znova naučila poslušati svoje srce.
Vse se je začelo z enim vprašanjem mojega sina, ki je razklalo našo družino. Pišem o tem, kako lahko eno nesporazumljenje poruši leta zaupanja in ljubezni. To je zgodba o generacijskih konfliktih, skrivnostih in o tem, ali je mogoče po izdaji ponovno zgraditi družino.
Sredi napetega nedeljskega kosila, ko je tastova kritika zarezala globlje kot nož, sem se znašla na robu solz. V iskanju miru sem se zatekla k molitvi in upanju, da bom zmogla odpustiti in znova verjeti v svojo družino. To je moja zgodba o tem, kako sem se naučila, da včasih največjo moč najdemo prav v najtežjih trenutkih.
Sem Zvonko, upokojenec iz okolice Celja. Z ženo Nado sva celo življenje garala, da bi zgradila dom za najina otroka, Ivana in Diano. Nikoli si nisem mislil, da bova na stara leta prav pred njima postala tujca v lastni hiši.
Moja hči, Tjaša, se je po ločitvi z vnukinjo vrnila domov. Sprva sem ji želela pomagati, a kmalu sem postala le še njena varuška, kuharica in denarnica. Zdaj se sprašujem, ali sem še vedno mama ali pa sem izgubila sebe.
Vse se je začelo z besedami moje tašče, ki so mi raztrgale srce. Leta sem živela v senci pričakovanj moževe družine, dokler nisem morala braniti svojega sina in svojega dostojanstva. To je zgodba o bolečini, zavrnitvi in moči, ki sem jo našla v sebi, ko se mi je svet podrl.
Tistega večera, ko sem pobegnila pred možem in iskala zavetje pri svojih starših, sem doživela zavrnitev, ki je nisem pričakovala. Namesto topline in razumevanja sem naletela na hladne poglede in besede, ki so me zabolele bolj kot vse prepire doma. Moja zgodba je zgodba ženske, ki se bori za svoj glas v družini, kjer je molk pomembnejši od resnice.
Na očetov 51. rojstni dan nam je povedal, da odhaja. Mama si je izprosila leto tišine, v katerem sem se naučila, kako težka so družinska skrivnost in kako globoko nas preteklost zaznamuje. Tik pred svojo poroko sem se morala odločiti, ali bom ponovila napake svojih staršev ali si upala izbrati svojo pot.
