Moje ime je Zoran in to je zgodba o mojem sinu Filipu, o razpadu družinskih vezi, izgubljenih prijateljstvih in nemoči, da bi ga pustil. Vodim vas skozi boleče odločitve, ki sem jih moral sprejeti, skozi osamljenost, ki je sledila, in upanje, ki ga nikoli nisem povsem izgubil. Morda se boste prepoznali v mojem boju ali pa boste imeli drugačno mnenje – zanima me vaš pogled.
V eni sami noči se mi je življenje obrnilo na glavo: mož me je prevaral, sin se mi je odtujil, in vse, kar sem gradila, se je začelo rušiti. Moja zgodba je zgodba o iskanju moči za odpuščanje, pogumu za spremembe in upanju, da lahko iz ruševin ponovno zgradim dom. Sprašujem se, ali bom zmogla odpustiti in najti pot nazaj k sebi v tej slovenski realnosti.
Moje ime je Ana in danes vam bom povedala, kako sem se znašla ujeta med pričakovanji družine, lastnimi vrednotami in hčerkinimi odločitvami. Ko je moja hči Sara pri dvajsetih želela stopiti v zakon in postati mama, sem se borila z občutki nemoči, strahu in krivde. V tej zgodbi boste začutili bolečino, dvome in upanje matere, ki si želi le najboljše za svojega otroka.
Sredi napetega jutra se znajdem v prepiru s taščo, Marijo, ki mi pove, da ne bo več prihajala pomagat. V svojem stanovanju iščem ravnotežje med samostojnostjo in družinskimi pričakovanji, medtem ko hčerka Neža zboli in spoznam, kako težko je prositi za pomoč. Zgodba govori o tem, kako sem se naučila spustiti ponos in da je ljubezen včasih skrita v kritiki.
Moje ime je Mojca in to je zgodba o tem, kako sem v enem samem trenutku izgubila vse, kar mi je bilo sveto, in kako sem se morala naučiti ponovno zaupati vase. Po nenadnem izginotju moža, Aleša, sem ostala sama z dvema otrokoma, brez službe in brez opore. To je zgodba o tem, kako sem v najglobljem obupu našla svoj glas in moč za nov začetek.
Odkar pomnim, je mama, Marija, želela nadzorovati vsak moj korak. Zdaj, ko sem odrasla in imam svojo družino, mož Peter ne razume, zakaj ji ne zaupam ključa našega stanovanja. To je zgodba o tem, kako se borim za svojo svobodo in obenem skušam ohraniti družinsko povezanost.
Moj prihod domov iz porodnišnice s hčerko je bil daleč od sanjskega. Namesto topline in pripravljenega doma me je pričakal kaos, praznina in občutek popolne nemoči. Ta zgodba je moj krik – za vse ženske, ki so se znašle ujete med pričakovanji in kruto resničnostjo.
To je zgodba o poletju na Bledu, ko sem v enem tednu izgubil vero v svojo družino. Družinske skrivnosti in izdaja so izbruhnile na dan in za vedno spremenile naše odnose. Še danes se sprašujem, ali lahko kdaj znova zaupam tistim, ki sem jih imel najraje.
Moje ime je Marija. Leta sem delala v Avstriji kot čistilka, vsak cent pošiljala domov v Škofjo Loko, prepričana, da gradim boljšo prihodnost za svoja otroka in moža. Ko sem se končno vrnila, me je pričakala tišina, hladnost in izdaja, ki mi je raztrgala srce.
Moj sin, Matej, mi je nekega večera hladno rekel, da moram spati v kleti naše hiše, ker on in njegova družina potrebujejo več prostora. Leta sem prenašala, da so me izkoriščali in potiskali na rob, dokler mi hči Petra ni pomagala najti poguma, da se postavim zase. To je zgodba o tem, kako se lahko mati počuti izrinjeno iz lastnega doma – in ali obstaja pot iz takšnega ponižanja.
Moja zgodba se začne z napetim pogovorom v dnevni sobi, kjer sem s partnerjem prosila njegove starše za pomoč pri nakupu prvega stanovanja. Njuna zavrnitev je razkrila globoke razpoke v naši družini in me prisilila, da se vprašam, kaj pomeni družina in kakšno vlogo imajo stari starši v življenju svojih vnukov. Še danes me preganja občutek izdaje in dvom, ali je denar res pomembnejši od ljubezni.
Vse se je spremenilo tistega dne, ko je moj sin Blaž oznanil, da se s svojo družino vrača v našo hišo. Prostor, ki sem ga gradila z možem Janezom, je postal pretesen za vse naše zamolčane zamere in neizrečena pričakovanja. Zdaj se sprašujem, ali bomo še kdaj našli pot drug do drugega ali pa smo za vedno izgubili tisto, kar smo imenovali dom.
