Ko sem bila stara 42 let, sem morala zaradi dolgov in brezizhodnosti zapustiti svojo dvanajstletno hčerko Evo in oditi delat v Avstrijo. Danes, ko je stara 30 let, mi ne more odpustiti, da sem jo pustila samo v najtežjih letih. V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, krivdo in upanje, da bova nekoč našli pot nazaj druga k drugi.
Vse se je začelo na tisti soparni ponedeljkovi popoldnevi, ko sem z bolnim sinom sedela v prenatrpanem vlaku proti Novemu mestu. Medtem ko sem se borila z lastno izčrpanostjo in nemočjo, je neznanec s svojim dejanjem pokazal, da toplina in sočutje še nista izginila iz naših src. Ta trenutek mi je za vedno spremenil pogled na ljudi okoli sebe.
V trenutku sem izgubil očeta, nato pa še zaupanje v lastno mamo. To je zgodba o izdaji, družinskih skrivnostih in boju za resnico. Sprašujem se, ali lahko kdaj odpustim tistemu, ki mi je vzel ne le denar, ampak tudi občutek varnosti.
Odkar sem prvič slišala, da moja tašča meni, da moji otroci niso njeni pravi vnuki, se je v meni nekaj zlomilo. Vedno sem verjela, da me moževa družina sprejema, a eno samo njeno hladno, boleče izrečeno mnenje je porušilo vse, kar sem gradila. Zdaj se borim za dostojanstvo svojih otrok in za to, da bi našla svoj glas v razdeljeni slovenski družini.
Od prvega dne materinstva sem čutila, kako se v mojem domu kopiči napetost. Moja tašča, Marija, je nenehno pritiskala na mojega moža, da bi bil več z njo, medtem ko sem se sama borila z nespečnostjo in osamljenostjo. Ta zgodba razkriva skrite bitke med generacijami, bolečino nerazumevanja in moč, ki jo najdeš, ko se odločiš braniti sebe.
Sem Marija Kovač iz Celja. Moj sin, Matej, je v zakonu z Nino, ki je naš dom spremenila v neskončno zabavišče, medtem ko on vztrajno molči in se umika. Sprašujem se, ali naj kot mati posežem v njuno življenje ali dovoljujem, da se vse sesuje pred mojimi očmi.
Na dan vnukovega rojstnega dne sem prejela sporočilo sina, da nisem dobrodošla. V tej zgodbi vas popeljem skozi svoje boleče misli, spomine in družinski konflikt, ki je za vedno spremenil naš odnos. Sprašujem se, ali je včasih ljubezen res premalo, da bi družina ostala skupaj.
Moje ime je Andreja. Po možganski kapi sem obležala v bolnišnici, medtem ko je moj sin Luka, ki živi daleč stran v Mariboru, razpet med svojo družino in menoj. V tej zgodbi razkrivam bolečino, zamolčane zamere in vprašanje, kaj pomeni biti mama v Sloveniji, ko otroci odrastejo in odidejo.
Sem Marjeta iz Celja in pripovedujem zgodbo, ki mi je raztrgala srce. Moj sin Luka je prišel domov v solzah, ker sta mu učiteljica in sošolec brez dovoljenja ostrigla lase. To je zgodba o boju proti predsodkom, brezbrižnosti šole in lastnemu strahu, da bi zaščitila dostojanstvo svojega otroka.
Moje ime je Matej. Ko je žena Petra napredovala v službi, sem se ustrašil, da izgubljam svojo vlogo v družini. Namesto da bi jo podprl, sem jo s svojo trmo in ponosom odrinil stran – in na koncu ostal sam.
Nekega deževnega novembrskega popoldneva sem v žepu moževega plašča našla hotelski račun za dve zajtrkovalni osebi. V trenutku so se mi podrla tla pod nogami, saj sem začela dvomiti o vsem, kar sva z Markom gradila zadnjih petnajst let. Ta zgodba je moj notranji boj med željo po resnici in strahom pred izgubo družine.
Sem Tina iz Domžal in moja družina se je sesula v trenutku, ko sem izvedela za moževo prevaro. Pišem o bolečini, jezi in boju za lastno vrednost, ko se svet podre in tisti, ki si jim najbolj zaupal, postanejo tujci. Sprašujem se, ali je sploh mogoče odpustiti, ko vse, kar si poznal, postane laž.
