Ko sem mamo, Marijo, pripeljala k sebi v Ljubljano, sem verjela, da delam prav. Toda življenje z njo je razkrilo stare rane in me postavilo pred nemogočo izbiro. Še danes se sprašujem, ali sem ravnala prav ali pa sem jo izdala.
V trenutku, ko sem stala na mostu nad reko Savo, sem se zavedala, da je življenje lahko kruto in nepravično. Moja družina je razpadala, službo sem izgubila, a v sebi sem morala najti moč, da naredim korak naprej. To je zgodba o tem, kako sem v najtemnejših urah našla pogum za spremembo.
Moje ime je Andreja in to je zgodba o tem, kako sem v lastni družini postala nevidna. Ko sem spoznala Marka, sem verjela v pravljice, a življenje v majhnem kraju pri Celju me je naučilo, da so sence zanemarjanja daljše od sončnih žarkov upanja. Medtem ko sem se borila za svojo vrednost, sem počasi izgubljala sebe – in morda tudi vero v ljubezen.
V trenutku, ko sem zagledala dve črtici na testu, sem vedela, da se bo moje življenje spet obrnilo na glavo. Moj mož Luka je ob novici otrpnil, jaz pa sem se utapljala v skrbeh, kako bomo zmogli še enega otroka, ko je najmlajša hčerka komaj začela sedeti. Ta zgodba je moj notranji boj med občutkom krivde, strahu in upanja, da bomo skupaj našli pot naprej.
Moje ime je Laura in tisti večer, ko mi je mož Matjaž povedal, da odhaja zaradi druge ženske, se je moj svet ustavil. Namesto joka sem v tišini začela pakirati kovčke, a prava drama se je šele začela, ko sem ostala sama s svojimi mislimi. V iskanju novega smisla sem se spustila v vrtinec samospraševanja, družinskih konfliktov in bolečih razkritij, ki so me vodili v še globljo temo.
V tej zgodbi opisujem svojo bolečo pot, ko sem kot mati sama vzgajala sina Nejca in si želela zanj le najboljše. Ko mi je povedal, da se želi poročiti z Nino, samohranilko, sem se ustrašila, da ga čaka pretežko življenje, in sem mu nasprotovala. Moja trma in strah sta prinesla posledice, ki jih bom morda obžalovala do konca svojih dni.
