Pred letom dni sem bila ujeta v svojem stanovanju v Celju, izčrpana od dela in prepričana, da sem izgubila sposobnost zaupati ljudem. Potem se je v mojem življenju pojavil šepav kuža s pogledi, ki so mi rezali srce – in prisilil me je, da sprejmem odločitve, ki jih nisem hotela. Danes je moj svet drugačen, čeprav sem morala plačati visoko ceno, da sem spet začela verjeti, da si bližine sploh zaslužim.
Moje življenje je po ločitvi izpraznjeno in hladno, dokler nekega mrzlega januarskega jutra v blokovskem hodniku ne naletim na ranjeno, tresočo se psičko. Sprva jo poskušam ignorirati, toda njeno vztrajnost in negotov pogled me prisilita, da jo vzamem pod streho – kljub prepovedi hišnih ljubljenčkov in pomanjkanju denarja. Skozi zmedo, prepire s sosedi in boleče spomine na preteklost mi ta cupasta mešanka pokaže, kako se naučiti znova čutiti in komu zaupati.
Nedelja, vonj po pečenki, prazen stol in tišina, ki reže v srce. Po snahini prošnji, naj ne prihajam več na kosila, sem ostala sama v bloku v Šiški in nisem več vedela, kam s sabo. Potem pa sem na poti v Mercator našla Pikota – in vse, kar sem imela za samoumevno, se je moralo na novo sestaviti.
Nikoli si nisem mislil, da bo pes vstopil v moje življenje ravno v trenutku, ko sem se po ločitvi počutil najbolj izgubljenega in samega. Ajda ni bila zgolj moje breme, pač pa moj kažipot – s svojo trmo, toplino in prisotnostjo me je prisilila, da sem sprejemal odločitve, ki so mi prej delovale nemogoče. Zaradi nje sem znova odkril stik s sinom, se preselil in se soočil s svojo ranljivostjo.
Nikoli ne bom pozabila tistega trenutka, ko sem v dežju na Savinjski cesti zagledala Tino, premočeno in krvavo od ureznine na tački. Čeprav sem bila sama na robu izgorelosti po razhodu z Bojanom in grožnji izselitve, mi je njen pogled rešil srce. Zaradi nje sem morala sprejeti odločitve, ki so mi za vedno spremenile odnose s taščo, otroki in lastno predstavo o domu.
