Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko je Mitko, potepuški mešanček, z nosom potisnil krvav robec v mojo dlan, medtem ko sem zmrzovala na stopnicah bloka v Kranju. Takrat sem že tedne spala na kavču pri vsekrvi, ločena od svoje mame zaradi občutka dolžnosti in krivde, obupana in utrujena do kosti. Njegova trda dlaka, vonj po vlagi in zemlji, in topel dih, ki mi je meglil roke, so mi pomagali preživeti tiste najtežje odločitve, ki jih ne bom nikoli mogla razveljaviti.