Moje ime je Matej in nikoli ne bom pozabil dneva, ko sem, izčrpan od vsakdanjih skrbi in pritiskov, pobegnil na Pohorje. Mislil sem, da potrebujem le oddih, a sem s tem skoraj izgubil svojo družino. Ta zgodba je moje priznanje o sebičnosti, bolečini in poti nazaj k tistim, ki jih imam najraje.
Sem Marija, mati dveh sinov in žena, ki je odšla v Avstrijo, da bi svoji družini omogočila boljše življenje. Po naključju sem odkrila moževo prevaro in zaroto molka svojih otrok. To je zgodba o bolečini, razočaranju in večnem vprašanju, ali lahko še kdaj zaupam svojim najbližjim.
Od nekdaj sem si želela svobode in drugačnega življenja, daleč od tradicionalnih pričakovanj moje družine. Ko je mama začela kuhati posebej za mojega moža, sem čutila, da izgubljam stik z domom in sama s sabo. Nekega večera sem se nepričakovano vrnila domov in odkrila skrivnost, ki je za vedno spremenila moje življenje.
Moje ime je Maja Kovač in to je zgodba o tem, kako sem izgubila svojo najboljšo prijateljico Ano zaradi družinskega nasilja, a sem jo po letih molka in bolečine znova našla ter ji pomagala, da se postavi zase. V vsakdanjih prizorih iz ljubljanskih avtobusov, tržnice in majhnih stanovanj sem se soočila z lastnimi strahovi, krivdo in vprašanjem: ali lahko sploh koga rešiš, če sam ne želi biti rešen? Ta zgodba je moj poskus razumeti, kje se konča odgovornost prijatelja in kje se začne odgovornost družine ter družbe.
Na večer pred svojo poroko se znajdem ujeta med dvema očetoma – biološkim in očimom, ki me je vzgajal. V hiši vre od napetosti, stare rane se odpirajo, jaz pa poskušam najti odgovor na vprašanje, kaj družina sploh pomeni. V tej čustveni nevihti iščem svojo resnico in pogum za odločitev, ki bo zaznamovala vse.
Po tridesetih letih zakona me mož zapusti zaradi moje mladostne prijateljice. V bolečini in šoku odkrijem, da je to šele začetek razkritij, ki bodo pretresla moj svet. Moje iskanje odgovorov me pripelje do resnice o sebi in o ljudeh, ki sem jih imela za najbližje.
Vse se je začelo z nedolžnim telefonskim klicem stare prijateljice Marije, ki me je prosila, če lahko pride na obisk s sinom. Nisem slutila, da bo ta obisk v nekaj urah razkril stare zamere, sprožil prepir v moji družini in me pahnil v središče krivde za nekaj, česar nisem povzročila. Zdaj se sprašujem, ali sem naredila prav, da sem odprla vrata.
