Odprem rumeno kuverto na mrzel jesenski večer in že ob prvih besedah čutim v sebi bolečino, ki je vse življenje gomazela v senci med menoj in mamo. Mamin skromni, a zahtevni stavek, da potrebuje pomoč, me vrže nazaj v leta, ko sem bila sama in ko je prav ona večkrat obrnila hrbet – zdaj pa pričakuje, da bom jaz zanjo steber moči. Ves čas se sprašujem: ji dolgujem ljubezen in podporo, ali je dovolj, če izpolnim le zakonski minimum, čeprav se v meni še vedno oglaša osamljen, ranjen otrok?