Vse življenje sem posvetila sinu, zdaj pa imam občutek, da sem ga izgubila. Vedno znova se postavi na stran svoje žene, jaz pa ostajam sama in nerazumljena. Ta zgodba je moj krik po razumevanju in iskanje odgovora, ali je materinska ljubezen res lahko preveč.
Vse se je začelo z enim samim pogovorom s taščo, ki je obrnil moje življenje na glavo. Morala sem se soočiti s svojimi šibkostmi, pričakovanji bližnjih in se naučiti reči ‚ne‘. To je zgodba o bolečini, odpuščanju in moči, ki jo daje ljubezen.
Vedno sem verjela, da je družina zato, da si stoji ob strani. Ko sem rodila sina, je tašča zavrnila pomoč, češ da je prestara in preutrujena – a ko je njena hči postala mama, je nenadoma postala najbolj skrbna babica. Ta krivica me je globoko prizadela in spremenila moj pogled na družinske odnose.
Moje ime je Marjeta in sina, Nejca, sem rodila pri štiridesetih. V želji, da mu dam vse, kar meni življenje ni ponudilo, sem ga razvajala in zdaj gledam, kako se oddaljuje od mene, sebičen in nehvaležen. Vsak prepir boli bolj kot prejšnji, v meni pa raste vprašanje: sem ga sploh znala ljubiti na pravi način?
Od nekdaj sem čutila, da sem za mamo le breme in obveznost, ne pa ljubljena hči. Zdaj, ko je ostarela in potrebuje mojo pomoč, pričakuje, da bom vse pozabila in ji stala ob strani. A kako naj oprostim, če opravičila nikoli ni bilo?
Na dan poroke sem verjela, da me čaka sreča, a kmalu sem spoznala, da je moj mož, Matej, popolnoma pod vplivom svoje mame, gospe Marije. Namesto v najin dom sem se preselila v njihovo hišo, kjer sem se vsak dan bolj izgubljala med pričakovanji in zahtevami tašče. Moja zgodba je zgodba mnogih Slovenk, ki se borijo za svoj prostor v družini in za svojo srečo.
Moj svet se je sesul, ko sem po ločitvi ostala sama s sinom in hišo, ki naj bi bila najin varen pristan. Namesto podpore sem doživela boj za vsak kvadratni meter in svojo dostojanstvo, saj je bivša tašča želela vzeti vse. Danes pripovedujem, kako je živeti v senci družinskih sporov, ki se ne končajo z ločitvijo.
Na drugi rojstni dan moje hčerke Lare je nenapovedano prišla njena babica – moja bivša tašča. To srečanje je odprlo stare rane in sprožilo val čustev, ki me je prisilil, da se vprašam, ali naj ji dovolim ostati del Larinega življenja, čeprav je njen sin – moj bivši mož – popolnoma izginil iz najinega sveta. V tej zgodbi se spopadam z vprašanji lojalnosti, bolečine in iskanja pravih meja v razdrobljeni družini.
Vsak petek me stisne pri srcu, ko vem, da bodo spet prišli tašča in tast. Leta sem molčala in dovolila, da hodijo po meni, dokler nisem skoraj izgubila sebe. Zdaj pa se sprašujem, ali bom kdaj zbrala pogum in postavila meje ali bom za vedno ostala senca v lastnem življenju.
Že leta sem se trudila biti popolna snaha, a pričakovanja moževe družine so me dušila. Ko sem končno postavila meje, so se odnosi zaostrili, a šele takrat sem začela znova dihati. Prekinitev stikov je bila boleča, a nujna za mojo lastno srečo.
Telefon je zazvonil in v hipu sem vedela, da bo ta klic spremenil vse. Poklicali so iz urgence, da je moj bivši mož, ki ga nisem videla že več kot desetletje, v bolnišnici in da sem jaz njegova kontaktna oseba. Morala sem se soočiti z bolečo preteklostjo, razkriti resnico najini hčeri in se odločiti, ali bom zmogla odpustiti – sebi, njemu in življenju.
Od nekdaj sem si želela, da bi moja hči živela bolje, kot sem jaz. Ko je želela zapustiti svojega bogatega moža, sem se z vso močjo uprla, saj sem verjela, da ne razume, kako redka je njena priložnost. A v boju za njeno prihodnost sem morda izgubila nekaj veliko bolj dragocenega.
