V tej zgodbi opisujem najtežje mesece svojega življenja po rojstvu sina, ko sem se počutila izgubljeno, osamljeno in nerazumljeno. Moj mož Marko se je oddaljil, jaz pa sem se utapljala v občutku, da sem postala nevidna – le še mama, ne več ženska ali partnerka. To je zgodba o bolečini, upanju in večnem vprašanju: ali lahko ponovno najdem sebe, čeprav sem zdaj mama?
Že mesec dni živim v senci družinskih zamer zaradi prodaje stanovanja po babici. Tašča je prepričana, da moj dedni delež pripada vsem, jaz pa se borim za svoje meje in dostojanstvo. To je zgodba o tem, kako lahko denar razdre še tako tesne vezi.
Moje življenje se je v zadnjih dveh letih vrtelo okoli vprašanja, ali naj z možem ustvariva družino, čeprav si tega ne moreva zares privoščiti. On trdi, da bo začel delati bolj zavzeto, ko bova imela otroka, jaz pa se bojim, da je to le izgovor in da se bo vse skupaj zrušilo na mojih ramenih. V tej zgodbi se sprašujem, ali je prav, da tvegam prihodnost zaradi praznih obljub, in ali sem sama sebična, ker si želim več varnosti, preden postanem mama.
Moj svet se je sesul, ko je mož po tridesetih letih tiho zaprl vrata za sabo. Ostala sem sama v tišini, ki je bila glasnejša od vsakega prepira, in se spraševala, kdo sem brez njega. To je zgodba o bolečini, osamljenosti in iskanju novega smisla v praznem stanovanju in še bolj praznem srcu.
Odkar sem postala mama, se vsak dan borim z nenapovedanimi obiski tašče, ki brez trkanja vstopa v moj svet. Vsaka njena prisotnost je zame nova bitka za zasebnost, za pravico, da sem mama po svojih pravilih. V tej zgodbi razgaljam svojo bolečino, negotovost in iskanje ravnotežja med pričakovanji moževe družine in svojim lastnim mirom.
Vse se je začelo z enim krikom in solzami – najprej Tjašini, potem Natašini in na koncu še mojimi. Ko sem izvedel, da je moja žena Nataša prepričala najino hčer Tjašo, da si obrije glavo zaradi bolne prijateljice, sem imel občutek, da se mi ruši svet. Zdaj ne vem več, ali smo še družina ali le skupina ljudi, ki vsak vztraja pri svoji resnici.
Pet let sem bila steber najinega doma, danes pa sem prvič prosila moža za denarno pomoč. Njegov pogled me je pretresel bolj, kot sem si kdajkoli predstavljala. Je najina ljubezen dovolj močna, da preživi to preizkušnjo?
Šest let sem skrbela za moževo babico, medtem ko je tašča delala v tujini. Po njenem povratku se je vse spremenilo, ostala sem z občutkom izdaje in izkoriščanja. Zdaj se sprašujem, ali ima najin zakon sploh še smisel.
Vse, kar sem verjela o svoji družini in zakonu, se je sesulo v eni sami noči. Ko sem prejela očetov obupan klic, da je mama hudo zbolela, sem pričakovala podporo moža, a me je namesto tega pričakal hladen zid sebičnosti. Od tistega trenutka naprej sem se morala vprašati, kaj je v resnici pomembno – ljubezen, družina ali denar.
Vse se je začelo tistega deževnega popoldneva, ko sem vstopila v tiho stanovanje in na kuhinjski mizi zagledala list papirja. Vsaka beseda, ki jo je napisal moj mož, je zarezala globlje kot nož, in nenadoma sem se morala soočiti z resnico, ki sem jo predolgo potiskala na stran. Zdaj se sprašujem, ali bi lahko kaj spremenila, ali sem bila prepozna, da bi rešila najino družino.
Moje ime je Tjaša in tisti večer, ko mi je mama rekla, da nisem več del naše družine, se mi je svet sesul. Preplavili so me občutki osamljenosti, jeze in neskončnega iskanja novega smisla pripadnosti. Še danes se sprašujem, kaj v resnici pomeni biti družina.
Moje življenje se je v trenutku obrnilo na glavo, ko mi je mož v kuhinji mirno povedal, da je zaljubljen v mlajšo sodelavko. Po mesecu dni se je vrnil, ker je ugotovil, da življenje z njo ni pravljica, ampak nenehna zabava in prazna miza. Še danes se sprašujem, ali lahko človek res začne znova, ko se enkrat vse tako tiho in boleče zlomi.
