Ko sem po mamini smrti odklenila vrata njenega stanovanja v centru Ljubljane, me je v hodniku pričakal tuji kovček in neznan moški v spodnji majici, kot da je to njegov dom. V nekaj urah sem ugotovila, da je moja bratrančka brez mojega dovoljenja v stan spuščala ljudi, pobirala najemnino in me hkrati prepričevala, da nimam pravice ničesar vprašati. Najhujše ni bil denar, ampak trenutek, ko sem dojela, da me je lastna kri izdala ravno takrat, ko sem še dihala skozi žalovanje za mamo.