Molčanje, ki ubija: zgodba o sosedih, ki niso ukazali pomoč*
Otroška trauma, sosedje, ki se pretvarjajo, da nič ne slišijo, in tišina, ki ubija. Ali smo vsi krivi, če samo opremi glavo, ko se v sosednjem stanovanju dogaja groza?
Otroška trauma, sosedje, ki se pretvarjajo, da nič ne slišijo, in tišina, ki ubija. Ali smo vsi krivi, če samo opremi glavo, ko se v sosednjem stanovanju dogaja groza?
Moje ime je Anja in že kot majhna deklica sem vsak večer čakala, da se vrata odprejo in se mama vrne poname. Namesto tega sem leta preživela v otroškem domu, kjer sem se naučila, kaj pomeni pogrešati, upati in se bati. Ko sem končno dobila novo družino, sem morala znova odkriti, kaj pomeni zaupati in ljubiti.
Nikoli ne bom pozabil tiste noči, ko sem pri devetih letih sam vstopil na urgenco, ker me je bolečina skoraj zlomila. Tisto, kar so zdravniki odkrili, ni bilo le fizično, ampak je razkrilo tudi razpoke v naši družini, ki so se dolgo skrivale pod površjem. Moja zgodba je zgodba o osamljenosti, pogumu in o tem, kako sem se naučil preživeti brez topline in ljubezni, ki bi jo moral imeti vsak otrok.