V trenutku, ko sem slišala, kako Peter jezno zaloputne vrata hladilnika, sem vedela, da sva prešla mejo. Najina odločitev, da si razdeliva police v hladilniku, je bila le vrh ledene gore najinih finančnih težav. Ta zgodba je moj poskus razumeti, kdaj se je ljubezen izgubila med računi in drobnimi prepiri.
Na dan svoje poroke sem od babice prejela nasvet, ki mi je ostal v srcu: ‚Ljubezen je vse, kar potrebuješ.‘ A skozi leta zakona z Markom sem spoznala, da so preizkušnje, skrbi in neizrečene bolečine močnejše od lepih besed. Moja zgodba je iskren pogled v razpoke zakona, starševstva in iskanja same sebe.
Moje ime je Andreja in to je zgodba o tem, kako sem v lastni družini postala nevidna. Ko sem spoznala Marka, sem verjela v pravljice, a življenje v majhnem kraju pri Celju me je naučilo, da so sence zanemarjanja daljše od sončnih žarkov upanja. Medtem ko sem se borila za svojo vrednost, sem počasi izgubljala sebe – in morda tudi vero v ljubezen.
Pri dvanajstih letih sem doživela razpad družine, ko sta se moja starša, Andrej in Marija, ločila v grenkem prepiru. Dvajset let kasneje sem se odločila odpustiti očetu, kar je med mano in mamo povzročilo novo bolečo razpoko. Ta zgodba je moj poskus razumeti, zakaj je odpuščanje lahko tako težko in zakaj nas preteklost še vedno drži v svojih krempljih.
Nikoli si nisem mislila, da bo novica o tretji nosečnosti pomenila konec mojega zakona. Z Markom sva več kot desetletje gradila skupno življenje in vzgajala dva otroka, a ob novici o še enem otroku se je vse spremenilo. To je zgodba o tem, kako sem iz sanj o večji družini pristala v vlogi samohranilke.