Nekega zimskega jutra mi je življenje spremenil star, kosmat mešanec, ki ga nihče ni hotel. Zaradi njega sem končno zapustila službo, kjer so me poniževali, in se po letih brez stika spet oglasila pri svojem očetu. Danes vem, da mi je ta pes, čeprav ni ostal za vedno, vrnil zaupanje v ljudi – čeprav je to zaupanje še vedno krhko.
V tistem trenutku sem lovila psa po mokrih stopnicah, z rokami lepljivimi od krvi, in nisem vedela, ali bom pravočasno prišla do pomoči. Po ločitvi me je razjedala izgorelost in občutek, da sem se vsem razdala, zase pa ostala prazna, dokler ni pes začel spreminjati mojih odločitev. To je zgodba o tem, kako me je ena nepričakovana odgovornost prisilila, da sem se prvič po dolgem času rešila tudi sama.
Tisto noč sem stala na hodniku našega bloka, mokra do kože, in poslušala, kako za vrati diha pes, medtem ko je nekje spodaj v temi izginjala moja najboljša prijateljica. Nisem bila junakinja; bila sem utrujena ženska na robu izgorelosti, ki ji je življenje postalo pretesno med položnicami, službo in tišino doma. Pes je naredil tri stvari namesto mene: potisnil me je v odločitev, da zapustim zakon, da poiščem pomoč pri zdravniku in da se naučim spet zaupati nekomu, ki ne govori.
Sem Dariusz in to je zgodba o tem, kako me je pes nepričakovano prisilil, da sem se končno ustavil in pogledal, kaj mi dela izgorelost. Zara ni bila le družba; s svojimi dejanji je premaknila moje odločitve, odnose in celo preživetje v trenutku, ko sem bil že nevarno blizu roba. Še danes se sprašujem, ali bi brez nje sploh še imel pogum, da bi prosil za pomoč.
Egy válás utáni csendben éltem Ljubljanában, amikor egy idegen kutya betört a napjaimba, és a felelősség olyan döntésekbe kényszerített, amiket nem lehet visszacsinálni. A testem fáradt volt, a fejem üres, és mégis ő lett az, aki miatt először kértem segítséget, majd szakítottam a régi életemmel. Amit a kutya miatt elvesztettem és amit miatta visszakaptam, az ma is megkérdőjelezi bennem, mit jelent valakihez hűnek lenni.
Tisto novembrsko noč sem v kuhinji ležala pri miru, medtem ko je moj pes z zobmi vlekel moj rokav, da bi me spravil iz krvi in tišine. Po ločitvi sem tonila v osamljenost in se pretvarjala, da zmorem, a on me je z vsakim sprehodom silil v odločitve, ki jih nisem mogla več vzeti nazaj. To je moja zgodba iz Ljubljane, o tem, kako me je pes potisnil v pomoč, v resnico in nazaj med ljudi, ko sem mislila, da sem že izginila.
Vse se je začelo z razpadom zakona in občutkom, da sem v lastnem stanovanju postala odvečna. Potem je v moje življenje vstopil pes in me prisilil, da sem naredila tri odločitve, ki jih ni bilo mogoče vzeti nazaj. Še danes se sprašujem, ali sem bila sebična ali pa sem se prvič v življenju samo rešila.
Ob petih zjutraj sem se znašla na hodniku našega bloka in z golimi rokami tiščala brisačo na pasji tački, ki je puščala kri. V tistem trenutku sem vedela, da se ne prepiramo več samo o dveh hišah, ampak o tem, kdo bo prevzel odgovornost, ko gre vse narobe. Pes je vstopil v moje življenje kot naključje, potem pa mi je korak za korakom izsilil odločitve, ki jih nisem mogla več vzeti nazaj.
Moje življenje se je v trenutku obrnilo na glavo, ko mi je mož v kuhinji mirno povedal, da je zaljubljen v mlajšo sodelavko. Po mesecu dni se je vrnil, ker je ugotovil, da življenje z njo ni pravljica, ampak nenehna zabava in prazna miza. Še danes se sprašujem, ali lahko človek res začne znova, ko se enkrat vse tako tiho in boleče zlomi.
V Mercatorju sem nepričakovano naletela na svojo nekdanjo najboljšo prijateljico, s katero sva bili nekoč neločljivi. V zadnjem času me je vedno odrivala stran, a tisti trenutek med policami je razkril več, kot sem si želela vedeti. Njena sebičnost in brezbrižnost sta me prisilili, da sem se vprašala, koliko prijateljstva je sploh še ostalo med nama.
Že mesece poskušam zgraditi odnos z Anjo, zaročenko mojega sina, a vedno znova naletim na zid. Vsako srečanje je polno napetosti, nerodnosti in občutka, da sem spet nekaj naredila narobe. Vprašujem se, ali sem jaz tista, ki ne zna najti poti do nje, ali pa preprosto ne sodiva skupaj.
Odraščala sem v senci mamine pretirane skrbi, ki je iz ljubezni prerasla v zadušljivo kontrolo. Vsak moj korak je spremljala njena roka, vsak moj izbor je bil pod njenim drobnogledom. Zdaj, ko sem odrasla, se borim za svojo svobodo, a bolečina in krivda ostajata.
