Ob petih zjutraj sem stala pred našim blokom v Celju, s povodcem, ki je bil na koncu rdeč od krvi, in z občutkom, da mi nekaj beži iz rok. Pes, ki sem ga komaj poznala, me je prisilil, da sem prvič v življenju priznala, kako globoko me razjeda krivda, ker sem se vmešala v zakon svojega sina. Danes vem, da me ni spremenil z lepimi besedami, ampak z mokrim smrčkom, težo telesa ob mojem kolenu in odločitvami, ki jih ne morem več vzeti nazaj.