Nisem mislila, da bom po ločitvi še kdaj čutila toplino v srcu, dokler ni v moje življenje pritekel razcapan kuža po imenu Marko. Zaradi njega sem morala sprejeti tri težke in nepovratne odločitve, ki so me postavile pred ljudi in izzive, pred katerimi sem prej bežala. Zdaj, ko gledam nazaj, se sprašujem, ali so te spremembe res nastale po naključju ali jih je pripeljal njegov topel gobec na moji dlani.
Moje življenje je razpadlo tisti večer, ko sem v devetem mesecu nosečnosti ostala sama, nemočna in prestrašena. Tri leta sem gradila novo rutino, kjer so bili na prvem mestu položnice, otrokov jok in lastna tišina, potem pa je v blokovskem hodniku nepričakovano zacmokal Luka, moj bivši mož, ki je odšel, ko sem ga najbolj potrebovala. Nikoli ne bi zbrala poguma za soočenje, če ne bi bilo tistega potepuškega psa z imenom Brin, ki je v moje življenje vstopil s krvavimi tačkami in me prisilil, da znova začutim, pa čeprav sem se tega bala bolj kot česarkoli.
Nekega mrzlega popoldneva sem, v pijani samoti po ločitvi, na vhodu bloka zagledala krvavo sled in sredi nje nepremično belo-tačkasto psičko. Prevzela me je odgovornost, ki je nisem iskala, in Ajda je čez noč postala nekaj, kar sem morala sprejeti – in potem, čez čas, ljubiti. Ta pes mi ni le preoblikoval srca, ampak tudi odnose, od katerih sem dolgo bežala, in življenje, ki ga nisem več hotela imeti.
