Nekega mrzlega popoldneva sem, v pijani samoti po ločitvi, na vhodu bloka zagledala krvavo sled in sredi nje nepremično belo-tačkasto psičko. Prevzela me je odgovornost, ki je nisem iskala, in Ajda je čez noč postala nekaj, kar sem morala sprejeti – in potem, čez čas, ljubiti. Ta pes mi ni le preoblikoval srca, ampak tudi odnose, od katerih sem dolgo bežala, in življenje, ki ga nisem več hotela imeti.