Moje ime je Marija, stara sem šestdeset let. Moj sin Matej se je poročil z Nino, žensko, ki mi nikoli ni dala priložnosti biti del njunega življenja. To je zgodba o bolečini, nesporazumih in boju za ljubezen lastnega otroka – v svetu, kjer tašče pogosto ostanemo same.
Moja zgodba se začne v majhni slovenski vasi, kjer sem kot samohranilka vsak dan čutila težo pogledov in šepetanja. Borila sem se z družinskimi pričakovanji, sosedovimi obsodbami in lastnimi dvomi, dokler nisem dojela, da sem odgovorna le sebi in sinu. Danes sem ponosna, da ga vzgajam sama, a brazgotine preteklosti še vedno včasih zabolijo.
Nisem si mislila, da bom po razvezi sploh še koga spustila v svoje življenje, pa je potem v mariborskem bloku neko noč skozi temo zalajal Brin. Zaradi njega sem morala na mraz, v veter in v pogovor z lastnico iz sosednjega nadstropja, s katero sem bila prej na bojni nogi. Zaradi psa sem prvič po dolgih mesecih začutila toplino — pa ne le iz njegovega kožuha.
Sedela sem v senci bloka v Celju, ko me je najbolj bolela izdanost lastnega sina. Izgubila sem zaupanje v ljudi, v družino, v smisel. A ko sem v snegu rešila tresočo psičko, je prav ona postala razlog, da sem si upala ponovno odpreti srce — najprej njej, potem Magdi, moji nekdanji snahi.
Nikoli si nisem mislila, da bom spet čutila toplino, ko sem zbolela in se zaprla pred svetom. Tisti kosmati mešanček, ki sem ga našla v snegu pred blokom, je postal moj edini razlog, da sem sploh vstala iz postelje. Zaradi njega sem morala sprejeti odločitve, ki so me spremenile bolj, kot sem si kdajkoli priznala.
Že na pragu sem začutila, da nekaj ni v redu – vrata so bila priprta, iz notranjosti pa so prihajali glasovi, ki jih nisem prepoznala. Ko sem vstopila, sem zagledala obraze iz preteklosti in v tistem trenutku se je začela prava izdaja. To je zgodba o tem, kako sem izgubila dom, bila izdana s strani najbližjih in kljub vsemu našla moč za nov začetek.