V otroštvu me je mama zapustila zaradi drugega moškega, mene pa so vzgajali stari starši v majhni vasi na Dolenjskem. Ko sem odrasla, sem izvedela resnico o njeni odločitvi, zdaj pa, ko me prosi za pomoč, ne vem, ali ji lahko odpustim. Vprašanje, ali ji še kaj dolgujem ali imam pravico končno živeti zase, me razjeda vsak dan.
Moje ime je Martina in to je zgodba o tem, kako me je ljubezen pripeljala do dvoma v vse, kar sem poznala. Nepričakovano darilo, laž in dolg, ki ni bil nikoli poplačan, so za vedno spremenili moj pogled na ljudi, ki sem jih imela najraje. Zdaj se sprašujem: ali lahko resnično odpustimo tistim, ki nas tako globoko izdajo?
Ko me je mama poklicala in napovedala goste, sem v sebi začutila staro tesnobo in jezo. Vedno sem se počutila tuje v naši hiši na vasi, družinska srečanja pa so bila vir bolečine. Tokrat sem se odločila, da ne pobegnem, ampak se soočim s preteklostjo in svojimi občutki.
Vse se je spremenilo v eni noči, ko je moja hči pristala v bolnišnici, žena pa je izginila brez sledu. Takrat sem odkril resnico, ki je razbila moje predstave o družini in o meni samem. Danes vem, da družina ni le kri, ampak pogum, da ostaneš, ko se vse podira.
Moje ime je Maja in nikoli si nisem mislila, da bo pohlep raztrgal našo družino. Ko sva z možem Tomažem rešila njegovo mamo Marico pred mrazom in osamljenostjo, sva se znašla v središču družinskega spora, ki je razkril globoke rane in zamere. Zdaj, ko so vezi pretrgane, se sprašujem, ali je odpuščanje sploh še mogoče.
Moje skrbno načrtovane počitnice z družino na slovenski obali so se spremenile v čustveni vihar, ko je nepričakovano prišla mama. Med prepiri, starimi ranami in vprašanjem, ali lahko končno postavim svojo družino na prvo mesto, sem se morala soočiti sama s sabo. To je zgodba o poletju, ko je bilo vse na kocki.
Moje življenje se je ustavilo tistega ponedeljka, ko je Matej odšel delat v Avstrijo in izginil brez sledu. Leto dni sem živela v negotovosti, obupu in jezi, dokler ni nenadoma stal pred vrati in rekel: ‚Oprosti, ampak moraš me poslušati.‘ Zdaj se sprašujem, ali lahko resnično odpustim in začnem znova.
Pred dvema letoma sva z možem Matejem sprejela odločitev, ki je za vedno spremenila našo družino. V želji, da bi otrokom omogočila boljše življenje, sva vzela kredit in jih za nekaj mesecev poslala k moji mami na podeželje. Danes, ko gledam sina, ki joka po telefonu in me sprašuje, kdaj se bomo spet vsi skupaj smejali, se sprašujem, ali sva res izbrala pravo pot.
V trenutku, ko mi je babica Marija povedala, da je hišo prepisala na nekoga drugega, se mi je svet obrnil na glavo. Vsa leta sem bila ob njej, medtem ko je moj brat Rok užival privilegije in pozornost staršev. Zdaj pa se moram soočiti z resnico o družinskih odnosih, zvestobi in tem, kaj v resnici pomeni dom.
V devetem mesecu nosečnosti me je zapustil Peter. Tri leta sem sama vzgajala sina in se borila z vsakdanjimi težavami, dokler se ni nenadoma vrnil in prosil za odpuščanje. Zdaj se sprašujem, ali lahko resnično odpustim človeku, ki me je pustil na cedilu v najtežjem trenutku mojega življenja.
Vse se je začelo z enim telefonskim klicem, ki mi je spremenil življenje. Nenadoma sem postala glavna skrbnica moževe mame, ker nimava otrok, in počasi sem izgubljala sebe. Zdaj se sprašujem, ali sem res samo nekdo, ki je tu zato, da pomaga drugim, ali imam pravico do svojega življenja.
Moje ime je Ivana in nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem morala izpustiti roko svoje dveletne hčerke Eme. V bolniški sobi UKC Ljubljana, obdana z nežnimi glasovi medicinskih sester, sem se soočila z najtežjo odločitvijo v življenju – podariti Emičine organe drugim otrokom. Ta zgodba je o bolečini, ljubezni in pogumu, za katerega nisem vedela, da ga premorem.
