Vedno sem verjela, da je družina zato, da si stoji ob strani. Ko sem rodila sina, je tašča zavrnila pomoč, češ da je prestara in preutrujena – a ko je njena hči postala mama, je nenadoma postala najbolj skrbna babica. Ta krivica me je globoko prizadela in spremenila moj pogled na družinske odnose.
Moje ime je Marjeta in sina, Nejca, sem rodila pri štiridesetih. V želji, da mu dam vse, kar meni življenje ni ponudilo, sem ga razvajala in zdaj gledam, kako se oddaljuje od mene, sebičen in nehvaležen. Vsak prepir boli bolj kot prejšnji, v meni pa raste vprašanje: sem ga sploh znala ljubiti na pravi način?
Moje ime je Marija. Leta sem delala v Avstriji kot čistilka, da bi svojim trem otrokom in možu v Sloveniji omogočila boljše življenje. Ko sem se po dolgih mesecih vrnila domov, sem po naključju izvedela, da me mož vara, otroci pa so to vedeli in molčali – ta izdaja me je zlomila in prisilila, da sem na novo premislila, kaj pomeni biti mati in ženska v današnji Sloveniji.
Od nekdaj sem čutila, da sem za mamo le breme in obveznost, ne pa ljubljena hči. Zdaj, ko je ostarela in potrebuje mojo pomoč, pričakuje, da bom vse pozabila in ji stala ob strani. A kako naj oprostim, če opravičila nikoli ni bilo?
Na dan poroke sem verjela, da me čaka sreča, a kmalu sem spoznala, da je moj mož, Matej, popolnoma pod vplivom svoje mame, gospe Marije. Namesto v najin dom sem se preselila v njihovo hišo, kjer sem se vsak dan bolj izgubljala med pričakovanji in zahtevami tašče. Moja zgodba je zgodba mnogih Slovenk, ki se borijo za svoj prostor v družini in za svojo srečo.
Sem Martina in to je zgodba o moji bitki za mir na naših družinskih praznikih. Vsak moj poskus, da bi ohranila harmonijo, je naletel na nove izzive in stare zamere. Pripovedujem o naši slovenski družini, tradicijah, skrivnostih in težki umetnosti reči ‚dovolj‘.
Moj svet se je sesul, ko sem po ločitvi ostala sama s sinom in hišo, ki naj bi bila najin varen pristan. Namesto podpore sem doživela boj za vsak kvadratni meter in svojo dostojanstvo, saj je bivša tašča želela vzeti vse. Danes pripovedujem, kako je živeti v senci družinskih sporov, ki se ne končajo z ločitvijo.
Nikoli nisem razumel šal o tastih in zetih, dokler nisem sam postal del te zgodbe. Ljubezen do Mojce me je popolnoma prevzela, a njen oče, gospod Franc, je bil kot neprebojna trdnjava med nama. Vsak dan sem se boril za njeno ljubezen in spoštovanje njene družine, a sem se vedno znova zaletel v zid nerazumevanja in starih zamer.
Moje ime je Ana in osem let sem živela v zakonu, kjer sem bila bolj gospodinja kot žena. Vsak dan sem se borila z zahtevami moževe družine, medtem ko so se moji lastni upi in želje izgubljali v vsakodnevnih opravilih. Zdaj stojim pred odločitvijo, ali bom končno izbrala sebe ali še naprej živela življenje, ki ni moje.
Sem Ana, ženska iz Maribora, ki je leta poskušala držati svojo družino skupaj, medtem ko sta me mož in mama vlekla vsak na svojo stran. V nenehnih prepirih, finančnih stiskah in tišini, ki je bolela bolj kot besede, sem se borila za srečo svojih otrok in svoje dostojanstvo. Na koncu sem morala sprejeti odločitev, ki mi je za vedno spremenila življenje.
Moje življenje se je v trenutku obrnilo na glavo, ko je hčerka zbolela in žena izginila. Skozi bolečino in izdajo sem moral na novo odkriti, kaj pomeni biti oče. Ta zgodba je o iskanju resnice, pogumu in ljubezni, ki presega vse.
Na drugi rojstni dan moje hčerke Lare je nenapovedano prišla njena babica – moja bivša tašča. To srečanje je odprlo stare rane in sprožilo val čustev, ki me je prisilil, da se vprašam, ali naj ji dovolim ostati del Larinega življenja, čeprav je njen sin – moj bivši mož – popolnoma izginil iz najinega sveta. V tej zgodbi se spopadam z vprašanji lojalnosti, bolečine in iskanja pravih meja v razdrobljeni družini.
