Moj sin, Matej, mi je nekega večera hladno rekel, da moram spati v kleti naše hiše, ker on in njegova družina potrebujejo več prostora. Leta sem prenašala, da so me izkoriščali in potiskali na rob, dokler mi hči Petra ni pomagala najti poguma, da se postavim zase. To je zgodba o tem, kako se lahko mati počuti izrinjeno iz lastnega doma – in ali obstaja pot iz takšnega ponižanja.
Moje ime je Marjeta in po letih borbe z neplodnostjo sem končno postala mama. A telefonski klic iz ljubljanske porodnišnice mi je v trenutku uničil vse sanje in postavil na preizkušnjo najin zakon z možem Andrejem. To je zgodba o bolečini, izgubi in pogumu, da se soočim z resnico.
Od nekdaj sem hrepenela po topli družini, a ko sem se poročila z Matejem, je njegova mama postala senca, ki je prežemala vsak kotiček najinega življenja. Njene zahteve, vmešavanje in nenehno kritiziranje so naju pripeljali do roba, kjer sva morala zamenjati celo ključavnico na vratih, da bi si izborila mir. Zdaj, ko sedim v tišini najinega stanovanja, se sprašujem, ali bi lahko bilo drugače in ali sploh še verjamem v družino.
Vse se je spremenilo tistega dne, ko je moj sin Blaž oznanil, da se s svojo družino vrača v našo hišo. Prostor, ki sem ga gradila z možem Janezom, je postal pretesen za vse naše zamolčane zamere in neizrečena pričakovanja. Zdaj se sprašujem, ali bomo še kdaj našli pot drug do drugega ali pa smo za vedno izgubili tisto, kar smo imenovali dom.
V trenutku, ko je mož predlagal, da se njegova mama preseli k nama, se je moj svet obrnil na glavo. Medtem ko sem se trudila razumeti njegovo stisko, sem se hkrati borila s svojimi strahovi in občutkom izgube doma. Zdaj stojim na razpotju – ali naj popustim in izgubim sebe ali vztrajam in morda izgubim vse.
Moja mama je po upokojitvi izbrala novo ljubezen in svoje življenje, namesto da bi mi pomagala z varstvom otrok. Počutila sem se izdano in zapuščeno, kar je povzročilo številne prepire in boleče pogovore. V tej zgodbi iskreno opisujem svojo bolečino, dvome in pot do sprejemanja njene odločitve.
Od nekdaj sem bila v naši družini tista, ki je stala v senci brata Mateja. Vsi so ga občudovali, jaz pa sem se borila za drobtinice pozornosti in ljubezni. Ko je mama zbolela, so vsi pričakovali, da bom jaz tista, ki bo prevzela skrb zanjo – a zakaj bi morala, če nikoli nisem bila dovolj dobra zanjo?
Nekoč sem bila očetova princeska, zdaj pa me želi izseliti iz doma, kjer sem odrasla. V tej zgodbi razkrivam bolečino družinskih konfliktov, občutek izdaje in iskanje lastne vrednosti. Sprašujem se, ali sem res jaz tista, ki je zgrešila pot, ali pa je svet okoli mene postal preveč krut.
Vedno sem se bala družinskih srečanj, ker nikoli nisem vedela, kaj podariti. Najbolj me je vedno skrbelo, kako bo mama sprejela moje darilo – z njenim pogledom, ki je znal biti bolj boleč kot vsaka beseda. Ta zgodba je moj notranji boj med željo po sprejetosti in strahom pred razočaranjem.
Moje ime je Marjeta in to je zgodba o tem, kako je stanovanje v središču Ljubljane, ki mi ga je zapustila babica, postalo jabolko spora v moji družini. Mož in njegova družina so me leta pritiskali, naj jim prepustim del dediščine, medtem ko sem se sama borila za svoj zakon in svojo identiteto. Na koncu sem morala izbrati – ali oni, ali jaz – in ta odločitev me je za vedno spremenila.
Od prvega krika moje žene v kuhinji sem vedel, da se bo vse spremenilo. Moja prevara je bila le začetek plazu, ki je uničil našo družino. Zdaj, ko gledam nazaj, se sprašujem, ali je mogoče ponovno zgraditi zaupanje in ali si bom kdaj lahko odpustil.
Moje življenje se je obrnilo na glavo, ko se je k nama vselila tašča. Napetosti so naraščale, še posebej, ko je moja žena Tjaša nenadoma odšla. Na koncu sem moral izbrati med ljubeznijo do žene in zvestobo do tašče – odločitev, ki me je raztrgala.
