Sedim v mrzli dnevni sobi, kjer še vedno odmevajo besede moje hčere: ‚Mami, nisi več potrebna.‘ V tej tišini se sprašujem, kje sem naredila napako in zakaj je družina, za katero sem žrtvovala vse, zdaj tako daleč. V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, spomine in upanje, da bom nekoč spet našla toplino med svojimi najdražjimi.
V tej zgodbi razkrivam, kako je moja hči Neža s svojimi prijatelji začela naš dom spreminjati v brezplačno menzo. To je privedlo do napetih družinskih odnosov, solz in globokega razmisleka o tem, kje so meje gostoljubnosti. Zgodba je polna čustev, vsakdanjih težav in vprašanj, s katerimi se lahko poistoveti marsikateri slovenski starš.
V trenutku, ko sem mislila, da je življenje že napisalo vse moje zgodbe, sem v 47. letu izvedela, da sem noseča. Namesto veselja je novica razklala mojo družino in obudila stare strahove ter predsodke. To je moja izpoved o bolečini, upanju in boju za materinstvo, ko tega ne pričakuje nihče – niti jaz sama.
V eni sami noči se mi je življenje sesulo, ko sem odkrila moževo prevaro. Začela se je bitka za dom, hčerko in lastno dostojanstvo, polna manipulacij, družinskih spletk in bolečih odločitev. To je zgodba o iskanju moči in odgovora na vprašanje: koliko mora ženska izgubiti, da znova najde samo sebe?
Mama me je poklicala in povedala, da prihajajo gostje, kar je v meni prebudilo stare strahove in zamere. Vedno sem se počutila kot tujka v lastni družini na vasi, kjer so družinska srečanja pomenila napetost in bolečino. Tokrat sem se odločila ostati, se soočiti s preteklostjo in svojimi občutki, brez bega.
V trenutku, ko sem slišala Markove besede, da potrebuje premor in naj grem z najino hčerko k svojim staršem, se mi je svet sesul. V tej zgodbi razkrivam bolečino, osamljenost in notranji boj, ki sem ga doživljala kot mlada mama, ko sem bila prisiljena zapustiti svoj dom. To je zgodba o iskanju moči v nemoči in o tem, kako pomembno je, da si v družini prisluhnemo.
Že mesece sem bila ujeta v vlogo varuške za otroka svoje sosede, ker nisem znala reči ne. Danes sem prvič zbrala pogum in ji povedala, da ne morem več. Zdaj se sprašujem, ali sem sebična ali pa sem končno naredila nekaj zase.
Moje ime je Petra in ujeta sem med zahtevami službe ter materinstva, brez podpore lastne mame. Vsak dan znova se borim z občutki krivde, izčrpanosti in dvomom, ali sem lahko dobra mama in hči hkrati. Moja zgodba je iskren vpogled v notranje boje, ki jih doživlja mnogo slovenskih žensk.
Vse se je začelo z enim neprijetnim pogovorom s taščo, ki je razkril stare rane in me prisilil, da sem se soočila s svojimi strahovi. Medtem ko sem lovila ravnotežje med pričakovanji moža, otrok in lastnimi potrebami, sem se naučila postaviti meje in odpuščati. To je zgodba o bolečini, pogumu in ljubezni, ki zdravi tudi najgloblje razpoke.
Vse se je začelo, ko sem izvedel, da bosta starša hišo zapustila moji sestri, ne meni. Občutil sem izdajo in globoko bolečino, a skozi napete pogovore in razkrivanje dolgo skritih družinskih skrivnosti sem spoznal, kaj v življenju resnično šteje. To je zgodba o tem, kako smo kljub vsemu našli pot do sprave in prave bližine.
Sem Mateja, mati samohranilka iz Maribora. Moja zgodba je prepletena z boja s predsodki, revščino in lastno družino, ki mi je obrnila hrbet. Kljub vsemu sem našla moč, da sem se postavila na noge in svoji hčerki pokazala, da se tudi v najtežjih trenutkih splača verjeti vase.
Moja sestra Sanja je vse življenje žrtvovala za svoje otroke, a ko je zbolela, so jo pustili samo. Opazujem njeno bolečino in nemoč ter se sprašujem, kako smo kot družina in družba lahko dopustili, da ljubezen ostane neodgovorjena. Ta zgodba je moj krik in prošnja po razmisleku o tem, kaj pomeni biti družina.
