Sem Zala in nikoli si nisem mislila, da bom morala pred lastno taščo braniti svoj dom. Njena obsedenost s kontrolo in denarjem je skoraj uničila mojo družino, dokler nisem zbrala poguma in postavila meje. To je zgodba o bolečini, strahu in upanju, da lahko tudi v Sloveniji rečemo ‚dovolj‘ – tudi, če gre za lastno družino.
Vse se je začelo z nedolžno prošnjo mojega brata Marka, naj za nekaj mesecev prepišem njegovo Škodo Octavio nase. Nisem si predstavljal, da bo ta majhna usluga sprožila verižno reakcijo družinskih prepirov, dolgov in grenkobe, ki me še danes preganja. Danes se sprašujem, ali je res vredno pomagati družini za vsako ceno.
Ko sem stala v kuhinji, sem poslušala, kako se Gregor in njegova mama prepirata o tem, zakaj nama z Gregorjem ne želita pomagati pri nakupu prvega stanovanja. Moje srce je bilo polno razočaranja, saj sem vedno verjela, da družina drži skupaj. Ta zgodba je o tem, kako sem se naučila, da včasih ni pomembno, koliko imaš, ampak koliko si pripravljen dati.
Zadnji prepir z mojo hčerko me je popolnoma strl. Ne morem več molčati, ker imam občutek, da izgubljam svojo družino, predvsem pa svojo edinko. Vse odkar je poročena z Aljažem, ni več tista Maja, ki sem jo poznala – in to me boli bolj, kot si lahko kdo predstavlja.
Petnajst let sem verjela, da imam srečen zakon z Markom, dokler nisem dojela, da v najinem odnosu nisva samo midva. Moja tašča, gospa Marija, je bila vedno prisotna kot senca, ki je tiho razjedala najino srečo. Ko sem končno spregledala, sem se morala odločiti: ali bom žrtvovala sebe za pričakovanja drugih ali bom končno zaživela po svoje.
Moje ime je Marija in danes pišem, ker me razjeda bolečina zaradi hčerinega odnosa do svojih otrok. Moja vnukinja Ana iz dneva v dan bledi, medtem ko njena mlajša sestra Eva uživa v materini naklonjenosti. Srce me boli, ko gledam, kako se družina lomi, in ne vem več, ali naj posežem vmes ali pustim, da življenje teče svojo pot.
Moje ime je Zoran in to je zgodba o mojem sinu Filipu, o razpadu družinskih vezi, izgubljenih prijateljstvih in nemoči, da bi ga pustil. Vodim vas skozi boleče odločitve, ki sem jih moral sprejeti, skozi osamljenost, ki je sledila, in upanje, ki ga nikoli nisem povsem izgubil. Morda se boste prepoznali v mojem boju ali pa boste imeli drugačno mnenje – zanima me vaš pogled.
Moje ime je Ana in danes vam bom povedala, kako sem se znašla ujeta med pričakovanji družine, lastnimi vrednotami in hčerkinimi odločitvami. Ko je moja hči Sara pri dvajsetih želela stopiti v zakon in postati mama, sem se borila z občutki nemoči, strahu in krivde. V tej zgodbi boste začutili bolečino, dvome in upanje matere, ki si želi le najboljše za svojega otroka.
Sem Ivana iz Celja. Moja največja bolečina je, da me lastna hči Lara kliče le, ko potrebuje denar, ne pa mene kot mame. Kljub vsemu še vedno upam, da bova nekoč našli pot druga do druge.
V najtemnejši noči svojega življenja sem doživela izdajo, ki je razklala našo družino. Medtem ko sta se mama in oče utapljala v svojih lažeh, sem se sama borila z občutkom izgube in iskanjem novega zaupanja. Ta zgodba je moj poskus, da v senci družinske razpoke najdem pot do odpuščanja in sebe.
Sredi napetega jutra se znajdem v prepiru s taščo, Marijo, ki mi pove, da ne bo več prihajala pomagat. V svojem stanovanju iščem ravnotežje med samostojnostjo in družinskimi pričakovanji, medtem ko hčerka Neža zboli in spoznam, kako težko je prositi za pomoč. Zgodba govori o tem, kako sem se naučila spustiti ponos in da je ljubezen včasih skrita v kritiki.
Moje ime je Mojca in to je zgodba o tem, kako sem v enem samem trenutku izgubila vse, kar mi je bilo sveto, in kako sem se morala naučiti ponovno zaupati vase. Po nenadnem izginotju moža, Aleša, sem ostala sama z dvema otrokoma, brez službe in brez opore. To je zgodba o tem, kako sem v najglobljem obupu našla svoj glas in moč za nov začetek.
