Sem Marija, stara 65 let, babica na polni delovni čas. V vrtincu vsakodnevnih obveznosti sem pozabila nase, na svoje želje in sanje. To je zgodba o tem, kako sem se izgubila – in kako sem si upala reči: dovolj.
Tistega večera, ko sva z možem otroke poslala k babici, nisem slutila, da bo ena sama odločitev razklala našo družino. Najmlajša hči, Ema, je že prvo noč jokala in prosila, naj pride domov, a midva sva vztrajala. Dve leti kasneje še vedno čutim posledice tiste noči in se sprašujem, ali sem kot mama ravnala prav.
Nekega deževnega večera me je prebudil telefonski klic, ki je v trenutku razbil vse, kar sem verjela o svojem zakonu z Andrejem. Soočenje z njegovo nezvestobo, obsojanje moje družine in boj za sina Luko so me pahnili v vrtinec bolečine in dvomov. Dve leti kasneje še vedno iščem odgovore in se sprašujem, ali lahko rane izdaje sploh kdaj zacelijo.
Živim v skupni hiši s svojo družino, kjer skupna kuhinja postane vsakodnevno bojišče zaradi moje lene snahe, Tine. Razpeta sem med željo po miru in lastnim občutkom za pravičnost, ko se trudim ohraniti družinsko harmonijo, a obenem ne morem več prenašati neenakosti. Sprašujem se, ali je v takšni situaciji sploh mogoče doseči spremembo, ne da bi razdrla vezi, ki nas še držijo skupaj.
V trenutku, ko me je sin Peter prosil za denar in zahteval, naj o tem molčim pred njegovo ženo Nino, se je moj svet zamajal. Vsak dan me razjeda vprašanje, ali je prav, da zaradi družinskega miru skrivam resnico. Zdaj delim svojo zgodbo, ker potrebujem nasvet: ali je ljubezen res vredna laži?
V tej zgodbi sem Marija, žena in mama, ki je po štiridesetih letih zakona zbrala pogum in zahtevala ločitev. Mož Jože me je vse življenje jemal za samoumevno, a ko so otroci odrasli in sem ostala sama z njim, sem začutila, da me duši. Zgodba razkriva bolečino, strahove in upanje ženske, ki si na pragu starosti želi končno zaživeti zase.
V trenutku, ko je mama rekla, naj se z bratom sama dogovoriva glede denarja za njegov avto, se mi je svet obrnil na glavo. Tri leta kasneje, z otrokom v naročju in partnerjem ob sebi, še vedno čutim posledice tistega dne. Zdaj se borim ne le za pravičnost, ampak tudi za razumevanje in mir v naši družini.
Ko me tašča, Marija, grozi, da me bo vrgla iz hiše, se v meni prebudi boj za lastno dostojanstvo. Razpeta med ljubeznijo do moža Mateja in njegovo slepo zvestobo materi, odkrijem družinsko skrivnost, ki zamaje temelje našega doma. To je zgodba o boju za resnico, spoštovanje in pravico do svojega prostora.
V trenutku, ko sem izvedela, da bom postala babica, sem občutila mešanico veselja in zaskrbljenosti. Moj sin Matej in njegova žena Ana sta popolnoma predana svoji karieri, zato ne razumem, zakaj sta se odločila za otroka prav zdaj. V tej zgodbi razkrivam svoje notranje boje, družinske konflikte in vprašanja, ki si jih zastavljam kot mama in babica.
Moje ime je Marjeta. Po sedemindvajsetih letih zakona me je mož zapustil zaradi mlajše ženske, nato pa se je vrnil, ko je ugotovil, da življenje ni tako, kot si ga je predstavljal. To je zgodba o izdaji, vrnitvi in iskanju lastnega glasu pri petdesetih.
Moj mož Miha me je pred letom dni zapustil brez besed, pustil me je v tišini in praznini. Danes se je nenadoma pojavil na pragu, z istim plaščem in torbo, ki jo je nosil ob odhodu, in me prosil, naj ga spustim nazaj v svoje življenje. V tej zgodbi se soočam z lastno bolečino, dvomi in vprašanji o tem, ali je mogoče zares odpustiti in začeti znova.
Moje ime je Irena in nikoli si nisem mislila, da bo en otroški pogled obrnil moje življenje na glavo. Ko sem kot medicinska sestra v UKC Ljubljana sprejela odločitev, da podarim ledvico malemu Tinetu, si nisem predstavljala, kako globoko bo to poseglo vame, v njegovo družino in v našo skupnost. Ta zgodba je o pogumu, bolečini, upanju in vprašanjih, ki ostanejo, ko se bolnišnična vrata zaprejo.
