Sem Jana, žena in mama, ki je leta poskušala držati družino skupaj, a so me mož in otroci počasi potiskali na rob. V tej zgodbi razkrivam bolečino neizgovorjenih besed, vsakdanjih razočaranj in tihega boja za lastno vrednost. To je moj poskus, da najdem odgovore in si povrnem sebe.
Sem Ana in to je zgodba o tem, kako sem v blokovskem naselju Šiške morala sama vzgajati sina, kljub sramu, obsojanju in tihemu trpljenju. Moja družina me je zavrnila, ker nisem sledila njihovim pričakovanjem, in ostala sem sama v boju z vsakdanjimi težavami, revščino in osamljenostjo. To je moja izpoved – moj tihi krik vsem, ki se počutijo sami proti svetu.
Moje zaupanje v mamo je bilo vedno neomajno, dokler ni storila nekaj, kar mi je vzelo tla pod nogami. Po tem, kar je naredila mojemu sinu, se sprašujem, ali lahko sploh še kdaj zaupam lastni družini. Zdaj se borim z vprašanjem, ali naj ji sploh še dovolim stik z vnukom.
Vse se je začelo z enim telefonskim klicem, ki mi je obrnil življenje na glavo. Babica, ki sem jo leta negovala, mi je nenadoma obrnila hrbet in me obtožila stvari, ki jih nisem nikoli storila. Med solzami, prepiri in bolečo resnico sem se morala odločiti, ali bom zaupala sebi ali družini, ki me je izdala.
Nenadoma se je po dolgih letih na mojih vratih pojavil oče, ki nas je zapustil, ko sem bila še otrok. Njegova zahteva, da se preseli k meni, je v meni prebudila stare rane in sprožila družinsko dramo, ki me je prisilila, da se soočim z lastnimi vrednotami, zamero in vprašanjem dolžnosti. Zgodba razkriva, kako težko je odpuščati in kje so meje odgovornosti do staršev, ki so nas nekoč prizadeli.
Sem Lucija in nikoli si nisem mislila, da bom največjo preizkušnjo doživela prav takrat, ko sem postala mama. Ko se je rodila najina hčerka, so vsi obljubljali pomoč, a naju z možem je obkrožila le tišina praznega stanovanja. Ta izkušnja me je globoko spremenila in me prisilila, da se vprašam, kaj sploh pomeni družina in kje so meje žrtvovanja.
V trenutku, ko sem odprla vrata in zagledala teto Marijo, sem vedela, da bo ta obisk nekaj posebnega. Nisem pa pričakovala, da bo njena nesramnost presegla vse meje in me pripeljala do točke, ko sem jo morala postaviti pred vrata. Zdaj se sprašujem, ali sem ravnala prav ali pa sem s tem razbila svojo družino.
Moje ime je Marija Kovač in pri 68 letih sem spoznala, da sem vse življenje živela za druge. V tej zgodbi razkrivam boleče družinske konflikte, neizpolnjene sanje in svojo pozno iskanje same sebe. Zdaj se sprašujem: je kdaj prepozno, da začneš resnično živeti?
Sem Ana in nikoli si nisem mislila, da bo bratova poroka razklala našo družino. Med očitki, skritimi resnicami in nemogočimi odločitvami sem morala ugotoviti, kaj pomeni biti sestra. Koliko smo pripravljeni žrtvovati za družinski mir?
Odraščala sem v skromni družini v Celju, kjer so bili denar in skrbi vsakdanji gostje. Ko sem odrasla in si ustvarila svoje življenje, je mama začela vedno pogosteje prositi za finančno pomoč, kar me je raztrgalo med občutkom krivde in željo po lastni svobodi. Moja zgodba je iskren pogled v notranji boj med dolžnostjo do staršev in pravico do lastne sreče.
V trenutku, ko sem zaslišal mamin glas na dvorišču, sem vedel, da bo danes padla odločitev, ki bo za vedno zaznamovala našo družino. Hiša, ki sem jo podedoval, je postala jabolko spora med mano in bratom, čeprav sem mu nekoč že odstopil svoj delež. Zdaj se sprašujem, ali sem ravnal prav ali pa sem samo človek brez vesti.
Moje ime je Marjeta in pripovedujem, kako sem v času moževe odsotnosti doživela pravi pekel pod streho njegove družine. Ko me je tašča želela izgnati iz hiše, sem se znašla ujeta med strahom, osamljenostjo in jezo, a prav vera in molitev sta mi dali moč, da sem se postavila zase. To je zgodba o bolečini, osebni rasti in iskanju dostojanstva v najbolj temnih trenutkih.
